V raziskavi, ki je potekala od 23. do 25. marca, ko je Francija začela izvajati ukrepe splošne karantene, se je tesnobnost pokazala pri 26,7 odstotka od 2000 udeležencev raziskave, kar je dvakrat večji delež kot v raziskavi leta 2017. Aprila se je sicer delež Francozov, ki so trpeli za tesnobo, zmanjšal.
Vsekakor pa se je v času pandemije v Franciji tudi močno povečala poraba zdravil proti tesnobi, to je anksiolitikov, in sicer za 17 odstotkov v maju, juniju in juliju glede na enako obdobje lani. Prvič je v zadnjih šestih mesecih po anksiolitikih seglo kar 1,1 milijona prebivalcev. Poudariti velja še, da bodo Francozi, ki so sicer znani kot veliki potrošniki zdravil, letos porabili tudi veliko več uspaval kot lani.
Ko antidepresivi ne pomagajo
Psihiatri menijo, da se v času pandemije, ki od konca oktobra v Franciji vsak dan zahteva že več kot 400 življenj, lahko poslabša duševno zdravje predvsem pri materah samohranilkah zaradi finančnih težav, pri svojcih obolelih, pri tistih, ki so slabo seznanjeni s posledicami covida-19 in precenjujejo njegovo grožnjo, ter pri ljudeh z duševnimi težavami. Izpostavljeni so tudi prekarni delavci.
O več novih duševno bolnih posameznikih je Radio France Info imel reportažo s severa Francije, in sicer s psihiatrične klinike Rouvray, znane po gladovni stavki osebja leta 2018, s katero so izsilili 30 novih zaposlitev. Še dobro, da jim je uspelo, saj je bolnikov čedalje več, zaradi česar že začenja primanjkovati postelj. To je opazno zlasti pozno zvečer, ko je reportaža tudi nastajala. »Še ob 21. uri je bil pred nami pogovor s 14 novimi bolniki, ki so ravno prišli, na razpolago pa imamo samo še štiri postelje. Skratka, večine ne bomo mogli sprejeti,« je za radio France info povedala glavna medicinska sestra.
Največkrat gre za mlade ljudi, ki so izgubili delo in so povrhu še močno zadolženi, težko pa jim je tudi zaradi izolacije in strahu pred virusom. Eden se je na primer hotel vreči s strehe in ga je pripeljala policija. Drugi, star 17 let, je hotel narediti samomor s tabletami, ker so ga vrstniki pretepli, potem ko je bil po krivem obtožen spolnega nasilja. Med bolniki v Rouvrayju je zanimiv tudi primer medicinske sestre, ki že dolgo trpi za depresijo, da bi se lahko preživljala, pa je sprejela delo v domu upokojencev. »To ni bilo pametno,« pravi danes. Sprva jo je obremenjevalo veliko dela, potem pa še prizadela smrt številnih tamkajšnjih stanovalcev, ki so se v zadnjih tednih okužili z virusom. Hčerka jo je odpeljala v Rouvray, potem ko si je hotela vzeti življenje.
Depresija in zadolženost z roko v roki
Na kliniko so med drugim sprejeli 40-letnega taksista, ki ga je partnerica po petih letih skupnega življenja zapustila ravno marca, zaradi finančnih težav pa sta še naprej živela v istem stanovanju. V zadnjih šestih mesecih, ko se je samo še zadolževal, je zaradi depresije izgubil 25 kilogramov. To je res veliko, sploh ker je moral zaradi ukrepov proti pandemiji prenehati kolesariti, kar ga je sproščalo.
»Ne spim več, tudi po štiri ure na noč me grabi tesnoba,« pravi. Očitno mu niti antidepresivi niso pomagali. Pri življenju ga je ohranila predvsem mati. Na psihiatrični kliniki v Rouvrayju so mu najprej pomagali nadoknaditi zamujeni spanec.
V Rouvrayju pa je čez dan živahno, celo preveč. Bolničarji, ki so večinoma orjaki, morajo pogosto obvladati kakšnega besnega bolnika, ki vpije, jim grozi in jih žali, preden običajno plane v jok. Kadar pa agresivnež zavrača tablete, mu morajo vsiliti injekcijo za pomiritev. Prednost pa ima kljub vsemu pogovor.
