V Perspektivah, ki letos tekmujejo za Liffovo nagrado vodomec, sta tudi filma Moj jutranji smeh in Sadeži pozabe. Moj jutranji smehMarka Đorđevića je skrajno nepretenciozna, a učinkovita miniaturka s srbskega podeželja. Glavna aduta filma sta pristnost in glavni lik, ki mu uspe v gledalcu vzbuditi tako občutke pomilovanja kot sočutja. Dejan (izvrstno medli Filip Đurić) je tipičen predstavnik socialno zavrtih mladeničev, kastriranih od svojih čustveno incestuoznih, pretirano zaščitniških mater. Z mamo in propadlim očetom živi v Kragujevcu in po nekaj ur tedensko poučuje zgodovino na lokalni šoli. Star je osemindvajset let in še vedno je devičnik, nekakšen dobrodušen orjak, ki z glavo nemalokrat prebije zgornji rob kadra, mi pa opazujemo le njegovo ogromno, mlahavo, nefunkcionalno telo, ki binglja s povešenih ramen. V njem je slutiti notranjo napetost, a ima premalo volje in poguma, da bi se premaknil z mrtve točke. Kljub temu s svojo dobrotljivostjo in neškodljivostjo gledalcu zlahka zleze pod kožo, da zanj stisne pesti, ko se okrog njega začne vrteti prijetna sodelavka Kaća. Đorđevićev prvenec neobremenjeno in s pretanjenim občutkom za detajle okolja, iz katerega režiser izhaja, ujame ritem in barvo življenja v srbski provinci. To je življenje v leru – otopelo, nerazburljivo, oblečeno v vse odtenke rjave, a tudi prisrčno naivno in nezlagano.
Tudi drugi kandidat za vodomca je prvenec, in sicer Sadeži pozabe v režiji Grka Christosa Nikouja. Nikou je kot asistent režije sodeloval pri Podočniku Jorgosa Lanthimosa, ki je pred natanko desetletjem odnesel domov Liffovega vodomca. Ne preseneča torej, da gre tudi pri Sadežih pozabe za še eno v vrsti odštekanih, z absurdom prežetih zgodb iz čudaškega imaginarija grškega novega vala, tokrat v nekoliko srhljivem sozvočju z realnostjo, ki jo trenutno živimo. Film se namreč dogaja med epidemijo amnezije, ki ji podlegajo prebivalci neimenovanega grškega mesta. Novi bolezni podleže tudi melanholični Aris (Aris Servetalis), moški srednjih let, povešenega pogleda in stoične drže, ki mu v bolnišnici predlagajo program rehabilitacije, kjer bo dobil nove spomine in novo identiteto.
Aris mora po navodilih s kaset zasledovati ključna doživetja in jih dokumentirati s polaroidnim fotoaparatom. Nikou se tu poigrava z vprašanjem odnosa med spomini in identiteto, obenem pa iz anahronistično analogne realnosti svojega filma kritično ošvrkne sodobno kulturo selfijev in konstrukcije nepristnih identitet ter hlastanja po doživetjih, ki morda sploh niso predmet naših resničnih želja.
Koronacija
Film o Wuhanu kot epicentru koronavirusa, Koronacija – v Berlinu živeči kitajski aktivist in umetnik Ai Weiwei ga je sestavil iz številnih posnetkov, ki so jih naredili ljudje v Wuhanu – vsaj v prvi polovici spominja na znanstveno fantastiko, toda na dokumentaren način, ali na dokumentarec s »sci fi« dotikom. In kaj mu daje takšen »dotik«? Najprej že kar uvodni, z dronom narejen posnetek wuhanske železniške postaje z najmanj ducat tiri s stoječimi superhitrimi vlaki, ki se nadaljuje skozi tesnobno sivino ogromnega opustelega mesta; ponoči res zasveti v neštetih lučeh, a prav te ga naredijo za fantom sredi teme. In potem wuhanske bolnišnice, ki so s svojo hipertehnično opremo in z osebjem v skafandrih videti kot vesoljske postaje, kjer imajo na posteljah in na cevkah morda zadnje še (napol) žive domorodce nekega planeta. In vse je pod nadzorom, tako na mestnih ulicah, ki jih pometajo roboti, in cestah, kjer policija ustavi edini vozeči avto s parom, ki je na poti v ta apokaliptični kraj, kot v labirintnih bolnišnicah, kjer mehanski ženski glas (če ne gre za kakšno umetno inteligenco) v offu narekuje zdravniku (da je zdravnik, izvemo, ko neka roka s flomastrom to napiše na njegov »skafander«) zaščitne ukrepe. A dvorana z nešteto monitorji razkrije, da mora biti nadzor res totalen.
V drugem delu filma srečamo »navadne« ljudi in tako izvemo, kaj se je v tem mestu tako hudega zgodilo. Dolgo nam niso povedali, pravijo, da se ta virus prenaša s človeka na človeka in da je tako nevaren. In vsi smo osumljeni kot raznašalci, samoosamitev pa si moramo sami plačati; kot da bi z velikim številom okuženih, pravi nekdo, hoteli »pomanjšati« število umrlih. Gradbeni delavec je prišel v Wuhan gradit bolnišnico, a zdaj mesta ne le ne more zapustiti, marveč tudi nima kje živeti, razen v svojem avtu, parkiranem v garaži. Nekdo se pritožuje, da ne more priti do žare s pepelom svojega umrlega očeta. A tu je tudi upokojena sindikalistka z neomajnim zaupanjem v kitajsko komunistično partijo, ki s svojimi ukrepi dokazuje, kako ji je mar za ljudi. A niti ta sindikalistka (v slovenskem filmu o epidemiji ji ne bi bilo težko najti namestnika) niti Weiwei in njegov film ne poskušajo niti namigniti na to, da bi ta totalna zapora mesta in življenja res pregnala epidemijo. Navsezadnje se film sklene s prizorom razsipavanja pepela umrlih.
