Ob začetku epidemije pred osmimi meseci se je vlada držala reka, da kdor hitro da, dvakrat da. Takšen pristop so zagovarjale številne druge države, ki so se soočile z epidemijo novega koronavirusa, priporočale so ga tudi evropske institucije in mednarodne finančne organizacije. Vladi Janeza Janše na tem področju ni mogoče očitati, da se z ukrepi in sestavljanjem ukrepov ni trudila; drugo vprašanje je, koliko je bila pri tem uspešna, kar bo v prihodnjih mesecih in letih zagotovo še predmet podrobnih analiz in komentarjev. Že to, da je v tem obdobju nastalo toliko protikriznih paketov, skoraj vsak mesec eden, priča, da je bil tempo produciranja dokumentov izjemen in naporen za oblikovalce ukrepov.
Če je v začetni fazi kvantiteta pomenila tudi kvaliteto, ker se je na tak način hitro pomagalo prizadetim, se bo po več kot polletnem obdobju treba tudi počasi vprašati, kakšne učinke sploh prinašajo vsi ti ukrepi. Fiskalni svet je pred časom opozoril, da so finančni učinki ukrepov vlade za polovico manjši od njenih napovedi, ob komentarju proračunov za prihodnji dve leti pa je poudaril, da morajo biti odhodki države kljub razumljivim razlogom »preudarni, učinkoviti in razvojno usmerjeni«. Napoved novega, sedmega protikriznega paketa, še preden je bil sprejet šesti, bi lahko bila že znanilka, da namerava vlada vztrajati pri strategiji gašenja epidemiološkega požara, čeprav je vse več znamenj, da zadeva ne gre v pravo smer.
Po devetih mesecih vlade Janeza Janše so se potrdili tudi vsi strahovi, da se utegnejo ponavljati napake iz obdobja njegove druge vlade, ko je nastal znameniti Zujf. Takrat so z obsežnim zakonskim paketom sicer res pomembno zmanjšali izdatke države, a pri tem povzročili toliko težav in škode na drugih področjih, da se je z njihovo sanacijo ukvarjalo še več vlad. Že spomladi so se mnogi spraševali, kaj v protikriznih ukrepih, ki naj bi reševali podjetja in delovna mesta, iščejo členi o policijskih pooblastilih ali pa členi, ki bi dovoljevali prekomerne posege v zasebnost. Manevre Janševe vlade, ko se protikrizne ukrepe uporablja za »urejanje« zadev na področjih, ki nimajo nikakršne povezave z ukrepi za reševanje življenj, spremljamo tudi na področju izdajanja akreditacij zasebnim univerzam ali ko se posega v razmerja med gimnazijsko in strokovno maturo. Očitno se pod krinko boja proti epidemiji pojavlja vse več rešitev, ki so pisane na kožo partikularnim interesom, ali pa se uveljavljajo rešitve, ki so ideološko bližje določeni politični skupini.
Vse to seveda prispeva k naraščajočemu nezaupanju v vlado. Po devetih mesecih soočanja z epidemijo, ko imamo za seboj večje število protikriznih ukrepov z vprašljivimi učinki, ko se vsak dan potrjuje, da smo v drugi val epidemije padli v slabši kondiciji od pričakovanj, se zastavlja ključno vprašanje, ali je smiselno vztrajati z vprašljivimi pristopi. In ali ni, ko spremljamo dramo covida-19 o življenju in smrti, legitimno razmišljati tudi o osvežitvi, nemara alternativi.
