Slovenci smo izvrstni športniki. Kaj izvrstni, obvladujemo celo nekatere športne panoge. Tim Gajser je nepremagljiv v motokrosu, Tadej Pogačar in Primož Roglič kažeta mišice v kolesarstvu, Tina Trstenjak le redko izgubi v judu. A niso zgolj športniki tisti, ki navdušujejo. Mogoče je manj znano, toda nekaj posebnega so tudi slovenski oblikovalci avtomobilov. Brez Roberta Lešnika mercedesi ne bi imeli tako moderne podobe, Marko Jevtič se vse bolj uveljavlja pri Škodi, Domen Ručigaj pri Audiju uspešno kreira prihodnost. Če je njihova prihodnost, pa je preteklost pripadala možakarju, ki šteje že 75 let – Georgu Gedlu. Oblikovalcu, ki je nase opozoril pri Audiju in BMW, kasneje pa je bil predan slovenskim podjetjem.
Porekli boste, pa saj on ni Slovenec, saj je bil rojen v Kikindi. Že res, a dejansko že tako dolgo živi in ustvarja v Sloveniji, njemu tako ljubi Dolenjski, da smo ga vzeli za svojega. Avtomobili so njegovo življenje, o njih bi lahko govoril ure in ure. Toda prvinska ljubezen so bile lokomotive. Da bi jih lahko gledal, je celo šprical mašo. »Ob nedeljah, ko je mama kuhala kosilo, sem šel z očetom k maši, ker pa sem bil že kot otrok tehnični frik, sva se pred cerkvijo odločila, da greva raje na železniško postajo gledat parne lokomotive, s katerimi sem bil obseden. Brez tehnike že kot otrok nisem mogel živeti, v domači kleti sem s kredo narisal celo vlakovno kompozicijo. Še danes hranim svojo prvo risbo, ki sem jo narisal, ko sem imel vsega štiri leta,« pravi mojster renderinga (predstavitvene tehnike), ki je bil kot otrok pod vplivom ameriških avtomobilov, naravnost oboževal jih je, zato je pisal različnim podjetjem in jih prosil za prospekte. Še danes jih hrani 4000.
Najprej risba, nato vabilo za službo
Ves čas je zavzeto ustvarjal skice in risbe modelov ter jih vztrajno pošiljal. Tako je iz ZDA dobil povabilo Chryslerja za šolanje. Nato pa se mu je pripetila pravcata filmska zgodba. Leta 1969 je švicarski reviji Automobil Revue poslal tri risbe, ki so jih tudi objavili. Nedolgo zatem ga je presenetilo pismo iz Audija s ponudbo za službo. »Šel sem na pogovor. Že ob prihodu so pripravili pogodbo o delu in mi povrnili vse potne stroške. Audi tedaj še ni imel takšnega ugleda, kot ga ima danes, moja sanjska znamka je bil vedno BMW. Po letu dni sem ob pomoči kolega zamenjal službo. Bilo je sanjsko,« je dejal predavatelj na ljubljanski akademiji za likovno umetnost, ki je desetletje študente učil, kako idejo čim hitreje in čim bolj enostavno spraviti na papir. »Kreativnost je enaka, če oblikujete skodelico za kavo ali avto. Treba je imeti idejo.« Pri čemer je zanimivo, da ga kot mladeniča nihče ni vprašal po formalni izobrazbi. Prepričan je, da je ta sicer pomembna, a če je nekdo izjemen talent, lahko delodajalci zamižijo na eno oko: »V štirih letih dela se lahko človek nauči več kot v štirih let študija.«
Karierna pot ga je kasneje vodila v novomeško podjetje IMV, kjer je ostal sedem let in sodeloval pri preoblikovanju renaulta 4. »Povabili so me, da bi naredil redizajn katrce. Naredil sem veliko idejnih risb, toda vodilo je bilo, da moram pločevino pustiti takšno, kot je. Na podlagi risb sem šel v Pariz, sprejeli so jih pozitivno, pozneje pa so me obvestili, da projekta ne bodo nadaljevali, ker bi bili stroški prenove večji od zaslužka,« še pravi, prepričan, da je lažje oblikovati športni avto, saj imaš več svobode, pri družinskem je treba namreč upoštevati še ceno, ekonomičnost in ekološko ustreznost, kar je za oblikovalca zelo zahtevno.
V zbirki več kot tisoč miniatur
V svoji karieri je oblikoval avtomobile, avtobuse, počitniške prikolice in avtodome. Med letoma 1983 in 1987 je delal pri podjetju TAM in sodeloval pri projektu oblikovanja turističnega avtobusa, kar šteje med svoje največje dosežke. »Najbolj zahtevno je delati karoserijo v celoti. Spomnim se, ko smo v času IMV leta 1978 oblikovali počitniško prikolico z ravno streho, ki je bila prodajna uspešnica. Najzahtevnejša pa sta gotovo bila integrirani avtodom vision in turistični avtobus v TAM. Delal sem tudi gradbeni stroj. Šlo je za velik izziv in težak boj s strojniki,« pravi in dodaja, da si mora oblikovalec ogledati, kako izdelek nastaja. Čeprav je v poslu že desetletja, se delo s prihodom računalnikov ni bistveno spremenilo, pristop ostaja enak, spremenila se je le tehnologija, ki oblikovalcem pri njihovem delu daje več svobode. »Seveda pa oblikovalci ne prenašamo časovnih omejitev. Da bi osem ur na dan razvijal neko idejo, si ne znam predstavljati. Pogosto se mi zgodi, da gledam televizijo, se nato usedem in narišem skico. Žena mi pravi, da sem odsoten, sam pa razmišljam o določenem avtomobilu in rešitvah. Oblikovalci smo pač umetniki.« Brez risanja starih avtomobilov si ne predstavlja vsakdana, večje projekte pa danes prepušča mlajšim, čeprav ima idej še vedno veliko. Navdušuje pa ga tudi zbiranje miniatur, ki jih ima že več kot tisoč.
