Vsak narod goji mite. Mite, ki jih poosebljajo izjemne osebe. Za nazaj malo olepšane, malo povečane in malo retuširane. In vedno znova se bije boj za interpretacijo in reinterpretacijo. Kdo je bil dober in kdo slab. Kdo je na naši in kdo na njihovi strani. Kdo si je res želel to, kar imamo, in kdo je vse skupaj spremljal s figo v žepu. Ko je pred časom Vida Petrovčič z gosti, ki niso bili politiki, temveč finančno-ekonomski strokovnjaki in legende, skušala dokončno zapakirati ta osamosvojitveni in tranzicijski mit, je na mizi ostala le ena misel: pri privatizaciji je bil denar na mizi in šlo je samo za to, kdo je bližje sedel, ko je za dve minuti ugasnila luč.
Pri nas očitno ta luč ugasne velikokrat. Ne le za dve minuti. In imamo poseben privilegij, da lahko te mrke spremljamo v živo. Te kšefte gledamo in se čudimo. Pod ...
