Karabaški konflikt: Velik izziv za mednarodno ureditev in mednarodno pravo

Zgodovinsko ozadje

Po razpadu Sovjetske zveze je Armenija napadla Azerbajdžan in po vojaških spopadih, imenovanih karabaška vojna, zasedla skoraj 20 odstotkov azerbajdžanskega ozemlja, in sicer ne samo karabaške regije, temveč tudi province, ki obkrožajo Karabah. Med karabaško vojno je bilo ubitih 30.000 azerbajdžanskih civilistov, 50.000 je bilo ranjenih in je postalo trajno invalidnih, približno milijon Azerbajdžancev je bilo notranje razseljenih, v okupiranih regijah pa je bilo izvedeno tudi popolno etnično čiščenje. Vojna je milijonom Azerbajdžancev povzročila tudi močne psihološke bolečine. Predvsem pokol 613 azerbajdžanskih civilistov, vključno s 63 otroki, v provinci Khojaly leta 1992 je vsem Azerbajdžancem povzročil hudo travmo.

Poleg etničnega čiščenja Azerbajdžancev so armenske sile tudi sistematično uničevale azerbajdžansko kulturno dediščino v okupiranih regijah. Uničenih je bilo 4500 azerbajdžanskih zgodovinskih, verskih in kulturnih spomenikov, med njimi 67 mošej in na stotine pokopališč. Nekatere mošeje so bile uporabljene kot hlev za prašiče, z namenom ponižanja. Armenska vojska je plenila predmete azerbajdžanske kulturne dediščine po muzejih v okupiranih regijah in jih prodajala v dražbenih hišah po Evropi in Ameriki.

Močno so bili prizadeti tudi temelji trajnostnega razvoja in ekologije zasedenih azerbajdžanskih ozemelj. Gozdovi so bili v velikem obsegu posekani, in sicer do ravni njihovega popolnega krčenja, drevesa in hlodi izvoženi, rudniki pa oropani (samo v rudniku zlata v provinci Kalbajar je Armenija na leto izkopala več kot 10 ton zlata ter jih izvozila). Vodni zbiralniki so bili kontaminirani, divje živali in ribe pa so bile žrtve tako množičnega lova, da so se številne vrste znašle na robu izumrtja. Rastlinstvo in živalstvo regije je bilo izbrisano z obličja zemlje, na azerbajdžanska ozemlja pod okupacijo so bili odloženi armenski jedrski ter drugi nevarni odpadki.

Vojna se je končala leta 1994 s sporazumom o prekinitvi ognja in Armenija je de facto še naprej obdržala vsa zasedena ozemlja v Azerbajdžanu, kar se je sčasoma spremenilo v dejansko teritorialno širitev Armenije, saj od takrat ni bil podpisan noben mirovni sporazum.

Da bi razumeli, kdo ima prav in kdo se v konfliktu moti, je na splošno dovolj, da se preveri lokacija konflikta. Samo to dejstvo – lokacija konflikta – lahko pove, kdo je agresor in kdo se brani.

Karabaška vojna se odvija znotraj mednarodno priznanih meja Azerbajdžana. Ali torej lahko država napade drugo državo znotraj svojih meja? Zelo jasno je, da je Armenija tista, ki napada Azerbajdžan, in da je Azerbajdžan tisti, ki brani svoja ozemlja pred armensko agresijo. Vse od začetka konflikta Azerbajdžan ni napadel mednarodno priznanega ozemlja Armenije.

Zakaj Armenija napada Azerbajdžan?

Armenija je navedla dva razloga za utemeljitev svojega napada na Azerbajdžan ter za 30-letno okupacijo azerbajdžanskih ozemelj, in sicer:

• Karabah je zgodovinsko armensko ozemlje, zato mora pripadati Armeniji, in ne Azerbajdžanu.

• Azerbajdžanska vlada ogroža armensko manjšino v Karabahu.

Nobeden od navedenih razlogov ni sprejemljiv po sodobnem mednarodnem pravu ali skladen s kakršnimikoli univerzalnimi človeškimi vrednotami 21. stoletja. Zgodovinske zahteve ali zaščita etničnih manjšin nikakor ne morejo biti osnova za kakršnokoli nasilje. Skladno z Ustanovno listino Organizacije Združenih narodov je uporaba sile mogoča le v primeru napada na neko državo. Nedotakljivost ozemeljske celovitosti držav je najosnovnejše načelo mednarodnega prava.

Neuspešen mirovni proces

Skupina Minsk, ki deluje v okviru Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), je bila oblikovana za posredovanje v pogajanjih s ciljem mirne rešitve spora. Doslej je delovala na podlagi različnih konceptov, da bi dosegla mirovni sporazum, vendar zaradi nepripravljenosti armenske strani, da umakne svojo vojsko z okupiranih ozemelj Azerbajdžana, napredek ni bil dosežen, mednarodna skupnost pa tudi ni uvedla sankcij proti Armeniji zaradi zasedbe ozemelj njene sosede. Armenija še naprej ignorira resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 822, 853, 874 in 884, ki so bile vse sprejete soglasno in ki pozivajo k »takojšnjemu, popolnemu in brezpogojnemu umiku vseh armenskih oboroženih sil z azerbajdžanskih ozemelj«.

Trenutna dejstva

• Azerbajdžan izvaja vojaške operacije izključno na svojem ozemlju in Armenije vojaško ne ogroža (temveč le armenske oborožene sile, ki so na ozemlju Azerbajdžana).

• Armenska vojska je z balističnimi raketami, izstreljenimi z ozemlja Republike Armenije, izvedla dva napada na civilna naselja v azerbajdžanskem mestu Gandža, ki je od območja vojaškega spopada oddaljeno 100 kilometrov, in v spanju pobila na desetine civilistov.

• Azerbajdžan je uradno izjavil, da bo ustavil vse svoje vojaške dejavnosti, če bo Armenija izjavila, da bo umaknila svojo vojsko iz Azerbajdžana.

Kaj se lahko naučimo iz karabaškega konflikta?

V zadnjih dveh desetletjih se sistem mednarodnih odnosov iz »mednarodnega prava« žal spreminja v »zakon džungle«. Mednarodni mehanizmi ne delujejo, varnost in stabilnost se ne ohranjata ter sistem ne zagotavlja miru in pravičnosti. Odločitve Varnostnega sveta OZN se ne udejanjajo in agresorji niso sankcionirani. Politika moči in interesnih mrež prevladuje nad pravom, mirom in pravičnostjo, kar za svetovni red pomeni očitno in nesrečno regresijo. Sramotno je, da v 21. stoletju še vedno obstajajo države, ki poskušajo osvajati ozemlja.

Če tega trenda ne bo mogoče obrniti in če bodo države vedno bolj prepričane, da so celo odločitve Varnostnega sveta OZN nesmiselne ter da je pravičnost mogoče doseči le z uporabo sile, se bomo vrnili v dobo oboroževalne tekme in doživeli lokalne oborožene spopade na vseh koncih sveta v večjem obsegu, kot se je to dogajalo do zdaj. Edini način za zaustavitev tega trenda je okrepitev mednarodnih mehanizmov, ki stranke v sporu zavezujejo, da jih spoštujejo in postavijo mednarodno pravo nad sebične nacionalne interese ter si bolj konkretno in odločno prizadevajo za zagotovitev pravičnosti za vse.

Azerbajdžan je potrpežljivo čakal skoraj 30 let, da bodo mednarodni mehanizmi prinesli mirno rešitev glede armenske zasedbe njegovih ozemelj. Pravzaprav je treba Azerbajdžanu čestitati za potrpežljivost in tako dolgo spoštovanje mednarodnega prava.

Azerbajdžan se trudi obnoviti svojo fizično enotnost, ki predstavlja najsvetejši in najbolj časten temelj vsakega naroda. Vsak narod in vsak posameznik je torej moralno obvezan, da podpira Azerbajdžan v njegovem upravičenem boju in da Armenijo pozove k umiku njene vojske z azerbajdžanskega ozemlja. Karabah ni le konflikt med Armenijo in Azerbajdžanom, ampak je tudi zelo kritičen preizkus za mednarodni sistem, red in zakon v prihodnjih desetletjih.