Zaradi vse pogostejšega dela od doma so modne hiše že oblikovale pižame, ki so videti kot srajce do prsnega koša, najbolj iskan izdelek na največjem spletnem nakupovalnem portalu pa kulisa knjižne police iz kartona, ki zakrije umazane kuhinjske lonce, goro nezlikanega perila ali otroško čečkanje na steni. A to je za nekoga, ki ni vajen nastopanja pred kamero, pa če je ta še tako majhna, le obliž na strah pred javnim nastopanjem.
Pozabite na majhno kamero računalnika
Nastopanje pred živim občinstvom, pa naj bodo to učenci, sodelavci ali obiskovalci koncerta, je čisto nekaj drugega, kot zreti v brezosebni objektiv kamere in si predstavljati, da si v učilnici, pisarni ali na odru. Kamera oziroma, kar je še slabše, čisto majhna kamera na zaslonu zahteva dodaten trik v obliki predstave v možganih. Kot pravi Betka Šuhel Mikolič, mojstrica javnega nastopanja, je pomembno, da si namesto majhne kamere, ki naš obraz pošilja v pisarne, domove in učilnice, predstavljamo enega samega človeka. »Ne glede na to, koliko jih na drugi strani sedi pred ekrani, nagovarjamo samo enega. S tem imamo pod kontrolo dinamiko lastnega govora, mirujoče oči in ohranjanje pozornosti vseh, ki so na drugi strani,« je povedala sogovornica in opozorila, da je dodatna zadrega, ki se pojavlja pri tovrstnem načinu komuniciranja, razdalja med objektivom in nami, ki je zelo kratka. »Obsojeni smo na en sam kader, ki običajno zajema samo naš obraz oziroma glavo, redke lahko vidimo doprsno, kar ima izjemen vpliv na predstavo, ki jo jasno kot v nobeni drugi situaciji, razen najintimnejših, pošiljamo sogovorniku: popolnoma razgalimo lastni jaz z dodatkom, ki se ga morda sploh ne zavedamo, sogovornika ves čas gledamo od zgoraj navzdol. Nehote imamo pri tem ves čas rahlo priprte oči – živa groza (!) – s čimer ga tlačimo v podrejeni položaj. Ta govorica obraza govorcu ni v prid.«
Sestanek ali konferenca naj traja največ 25 minut
Kot opaža sogovornica, se je od marca pa do zdaj pozornost do vsebine, ki jo posredujemo prek tovrstnih platform, občutno zmanjšala na minimalen odstotek. Oziroma s terjanjem dodatnih orodij in s tem našega časa je izvedba projektov bolj površna. »Z neživim posredovanjem informacij je izguba pozornosti na drugi strani dobila krila. Učenci vmes igrajo igrice na telefonu, sodelavci listajo po spletnih straneh, konference so same sebi namen. Zapustiš jo lahko že z enim klikom. Z minimalnimi posegi se sicer da povečati pozornost, a ta žal še vedno ne more nadomestiti živega stika z osebo,« je povedala Šuhel-Mikoličeva. »Kot nujno produktivno spremembo vidim to, da sestanek, učna ura ali konferenca traja največ 25 minut. Vse, kar presega ta časovni okvir, je govorjenje v prazno ali ponavljanje že povedanega. Drugi korak je razdelitev vsebine na dva dela. Prvega, ki je vizualni, z grafiko ali drugo vizualno podporo obdelamo prek platforme, z drugim, ki je povezan z dodatno razlago, dejstvi, številkami, se preselimo na elektronsko pošto.«
Kljub vsemu strokovnjakinja javnega nastopanja vseeno prizna, da je tovrstna platforma dodana vrednost, kadar gre za viharjenje možganov oziroma spodbujanje razmišljanja. Iskanje rešitev v debati z zaželeno interakcijo. »To med drugim zagotavlja udeležencu takojšnjo sproščenost, kar je plus. Glede na to, da ima produktivnost skrajšan čas delovanja s tem komunikacijskim orodjem, si je smiselno po alinejah pripraviti teme, ki jih nameravamo obdelati. Ali material, ki ga želimo pokazati – ne več kot pet diapozitivov, pa še ti naj ne bi vsebovali tekstovnih sporočil, zgolj metodo dela ali grafični prikaz nečesa, kar terja razpravo. Branje absolutno odsvetujem. Če smo ves čas v sliki, je zaželeno, da smo aktivni tudi kot poslušalci. Izjemnega pomena je, da govorcu ne skačemo v besedo.« Tovrstno jemanje besede moti, pravi Betka Šuhel Mikolič: »Tistega, ki govori, in tistega, ki posluša. Če smo mi tisti, ki vodimo sestanek in želimo, da se udeleženci vključujejo, jih k razpravi vabimo posamično, tako da že v stavek vstavimo ime tistega, od katerega želimo slišati mnenje ali odgovor na vprašanje.«
Nikoli na prvo žogo
Mir, tišina in svetloba na obrazu je le nekaj zapovedi, ki jih velja upoštevati pred uporabo platforme zoom in med njo. Potem je nujen premik kamere na ekranu za decimeter nad višino oči. Če imamo prenosnik, ga podložimo, znižamo sedalo, znižamo mizo, kar koli, samo da dosežemo odprto držo in pristen očesni stik ter razširimo polje vidnosti za človeka, s katerim stopamo v stik, vsaj do prsi. »Sama sem si v ta namen kupila prenosno mizico, ki mi sega malo nad koleni, sedim pa na ogromni žogi, ki me sili k vzravnani drži,« svetuje sogovornica. »Če je ozadje temno, oblečemo svetla oblačila, in obrnjeno. Tako dosežemo kontrast. V vsakem primeru priporočam osvetlitev obraza.« Lep efekt na obrazu lahko dosežemo že z usmerjeno lučjo namizne svetilke. Če delujemo v prostoru z veliko okni, potem se obrnemo z obrazom proti oknu in na tak način dosežemo ustrezno osvetlitev »Namignem lahko, da jutranje in večerne svetlobe ne presega nobena profesionalna studijska luč. Če se vam tudi v urniku izide ta del dneva, je lepa slika zagotovljena. Prav nič ne škodi, če nam je mar tudi za ozadje, ki nas obkroža. Naj bo pospravljeno.«
Seveda je prav, da nekaj pozornosti pred nastopanjem namenimo sebi, saj v kontakt vselej stopamo s spoštovanjem do dela, ki ga opravljamo, in človeka, ki ga nagovarjamo. Če naš položaj zahteva srajco in kravato, ju oblečemo. Uredimo si tudi obraz in lase. »Ženske poskrbimo za nevpadljivo ličenje. Ves čas gledamo v kamero, ne v samega sebe na monitorju. Roke mirujejo na površini pred nami,« še svetuje sogovornica, ki se je tudi v času intervjuja po zooma držala vseh zapisanih zapovedi in kot učiteljica javnega nastopanja prijazno opominjala na napake svojo sogovornico.
