Mlademu paru Mateju Španu in Arijani Tkalčec je pandemija spremenila načrte nomadskega življenja. Januarja sta iz Slovenije odpotovala z vizijo, da bosta v prihodnjih nekaj mesecih živela v različnih državah jugovzhodne Azije. A sta zaradi pohoda virusa vse do danes obtičala v Vietnamu, kar se je izkazalo za dobro. Ne samo zaradi lepot dežele in prijetnih ljudi, temveč tudi zaradi ugodne epidemiološke slike. Nedavno sta Špan in Tkalčečeva v Hanoju, glavnem vietnamskem mestu, kjer je njuna baza med potovanjem po državi, obiskala festival sredi jeseni (Trung Thu), ki je praznik žetve. Ko se na polju konča delo, se ljudje lahko spet družijo, premožnejši obiščejo mesto, ki je v tem času zaradi vsega dogajanja v posebnem razpoloženju. Praznik spremlja mesečino pecivo iz lepljivega riža, polnjenega z lotosovimi semeni in drugimi sestavinami.
Množica na festivalu
Pecivo si družine med seboj darujejo v znamenje hvaležnosti. V mestu med tem barvitim festivalom potekajo različni kulturni dogodki, na ulicah je veliko stojnic s hrano, pri čemer pa je ponudba festivala predvsem s prodajo igrač vidno orientirana na otroke in skomercializirana, izkušnjo povzame Špan. Ob čemer pove to, kar je trenutno za večino sveta nepredstavljivo – da je na festival v Hanoj prišla množica ljudi. »V Vietnamu skoraj ne vemo, da obstaja koronavirus. Če odštejemo aprilsko karanteno in še en izbruh virusa v avgustu, zdaj v državi, kjer so od spomladi zaprte meje, ob prehodnih pa nujna karantena, živimo normalno. Maske so priporočene, ni pa omejitev glede druženja in zbiranja,« pravi sogovornik. Tako so možne tudi karaoke, pritrdi med najinim pogovorom po skypu, ko se v ozadju iz lokalnega bara sliši petje. »To je tu izredno priljubljena in glasna družabna aktivnost,« doda Špan. Kar zadeva popularno kulturo, modo in način življenja, ima na Vietnam velik vpliv Južna Koreja. »V tem pogledu jim je ta dežela zgled. Poslušajo njihovo glasbo in zanimajo jih njihove zvezde. Ljubijo južnokorejske turiste, o njih slišiš same pozitivne stvari,« sogovornik posreduje splošno vietnamsko naravnanost. Ob tem se spomni še na prepričanja, stereotipe o Vietnamcih. Na jugu države velja, da so severnjaki bolj zagrenjeni, medtem ko na severu pravijo ravno obrnjeno. »Najina izkušnja je, da so povsod precej odprti. Nekaj težav, predvsem z grdimi pogledi, sva kot tujca imela v času korone, sicer pa je to precej odprta družba, zainteresirana za tujce. Ljudje so srečni, da jih obiskujejo turisti.«
Zanimivo izkušnjo je par imel v Vietnamu tudi zaradi objave potopisnega članka, ki ga je za hrvaške medije napisala Tkalčečeva, magistra novinarstva. »Članek so našli vietnamski mediji, ki so ga prevedli in objavili praktično povsod. Ljudje so naju naenkrat začeli na ulici prepoznavati,« pripoveduje Špan. Takrat sta bila ravno v mestu Da Nang v osrednjem delu Vietnama. Bilo je v času socialne distance, ko jima je gospa, ki jima je na dom prinašala steklenice vode, na svojem telefonu pokazala njuni fotografiji ob članku v lokalnem časopisu. Preverila je, ali sta to res onadva. Kot pripoveduje Matej Špan, sta zaradi objave v vietnamskih medijih dobila ogromno podpore. Po družbenih omrežjih so se usuli izreki dobrodošlice. Domačini so jima pisali, da so veseli, da sta pri njih, ju spraševali, ali kaj potrebujeta, in se jim za slabe izkušnje opravičevali ter jih v vabili v restavracijo na kosilo. Tkalčečeva je namreč v članku opisala, kako so ju na začetku epidemije kot tujca odslavljali iz restavracij v Vietnamu zaradi strahu pred prenosom virusa.
Sodobna nomada
V Vietnam je mladi par po mesecu dni, ki sta ga preživela na Baliju, prišel proti koncu februarja. Njun nomadski načrt je bil, da do septembra, ko naj bi se vrnila v Slovenijo na poroko Matejevega brata, obredeta Bali, Vietnam, Laos, Kambodžo in Mjanmar. A ker so potovanja postala nemogoča, poroka pa izpeljana le z obredom in brez svatov, sta ostala v Vietnamu. Tam bosta po novem zakonu vsak mesec podaljševala vizum v upanju, da to lahko počneta do prihodnjega februarja, ko bosta v državi eno leto, kar je največ, kar jima trenutni vizum dopušča. Do poletja se želita vrniti v Slovenijo, a le začasno. Prepotovala bi rada Slovenijo, nato pa še Hrvaško, Italijo, Avstrijo in druge evropske države. A kam bosta šla, je odvisno od razmer. »Odpravila se bova v državo, ki se bo odprla pod normalnimi pogoji, brez večjih omejitev,« načrte predstavi sogovornik. Pravi, da se še nekaj časa ne bosta ustavila, saj sta se odločila za nomadsko življenje. »Najin cilj je, da sva neodvisna od lokacije. Ne želiva si kupiti avta ali nepremičnine, temveč vse, kar zasluživa, vložiti v potovanja in izkušnje.« Mlada sodobna nomada sta izračunala, da potrebujeta 16 let, če v vsaki državi na svetu ostaneta en mesec. To je ravno pravi čas, da dobiš malo več vpogleda v lokalno življenje in da ne ostaneš na ravni turista. A koronavirus jima je prekrižala načrte. V Vietnamu sta od načrtovanih treh zdaj že osem mescev. A sta v tem času imela tako priložnost bolje spoznati deželo.
Matej Špan pravi, da je najlepši predel te jugovzhodne azijske države narava v provinci Ha Giang: »Zelena pokrajina z gorami je prečudovita. To je nekaj nepredstavljivo lepega. Ne da se opisati in ne pokazati s fotografijami. Pa tudi kako prostrano je. Nepozabno je, kot da si prišel v drug svet.«
Pri kulturi in načinu življenja Špan izpostavi močno sodelovanje znotraj družine, ki ga je opazil v Vietnamu. »Družine so zelo močno povezane. Pod eno streho živi več generacij, ki si med seboj vse delijo in držijo skupaj. Družina je osrednji steber družbe, ob tem pa so trdni tudi medsosedski odnosi. Življenje se tu dogaja zunaj, na ulici, vrata hiš so odprta. Ni zapiranja v svoje domove. Tu čutiš pomen in delovanje skupnosti.« Par svoje izkušnje s potovanj deli na potopisnem blogu in instagramu pod imenom Shipped Away.
