Antropolog dr. Dan Podjed, ki je zaposlen na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, je med prvim valom epidemije obtičal doma – kot večina ljudi. Ker ni vedel, koga naj v osami raziskuje, se je zazrl vase in začel opisovati spreminjanje lastnih navad in razmerij v družini. Na zapise, ki jih je objavljal po spletu, se je začelo odzivati vse več ljudi ter komentirati njegove čudne navade: od razkuževanja hrane, ki jo je prinesel iz trgovine, do patruljiranja po soseski v 'kroksih'.
V knjigi z naslovom Antropologija med štirimi stenami, ki je izšla pred kratkim, je strnil svoje zapise in komentarje. Tako je nastal priročnik za preživetje v družinskem krogu, ki bo koristen med drugim pandemičnim valom, ko smo spet ujetniki doma in po spletnih omrežjih spremljamo, kaj se godi po svetu.
Kako posameznik deluje, ko je dalj časa v osami, zaprt med štiri stene, morda čisto sam, morda v družbi svoje najožje družine?»Življenje med štirimi stenami za sodobnega človeka ni nič novega. V zaprtih prostorih smo že lani prebili približno 90 odstotkov časa, od tega nekaj manj kot 70 odstotkov med domačimi stenami, pet odstotkov pa v avtomobilu. Pandemija je trend samo še potencirala. Novo pa je to, da smo se v domnevno varnem zavetju doma znašli s svojimi družinskimi člani, saj otroci niso mogli v šolo, partner pa ne v službo. Za nekatere je bila izkušnja celo prijetna, saj so imeli morda prvič v življenju možnost prebiti nekaj tednov z družino – če odštejemo dopuste.
No, številni pa so neskončno trpeli, saj so se znašli v ujetništvu z osebo, ki jo najbolj prezirajo, torej z možem ali ženo. Verjetno je bilo tudi zato med prvim valom pandemije ločitev več kot sicer. Trpeli so tudi tisti, ki so jim bili zaradi izolacije odvzeti stiki z bližnjimi, na primer upokojenci. Na srečo so lahko stike vzdrževali vsaj s pomočjo tehnologij. V tem prelomnem času so si omrežja, kot so facebook, instagram in twitter, končno zaslužila naziv družabna, saj so nas vsaj nekaj časa povezovala. Hitro pa smo se po omrežjih začeli polarizirati in ločevati na tiste, ki verjamejo v virus in ukrepe, in one, ki mislijo, da je pandemija zarota in izmišljotina.«
Edino okno v svet nam je v tem času tehnologija – računalniki, pametni telefoni, televizija. To je naša realnost, ki pa je pogosto tudi spačena. Komunikacija po spletu je drugačna kot v realnem življenju. Če samo pogledamo, kaj vse se usuje v komentarjih pod določenimi prispevki – od žaljivk, do zmerjanja… Kaj se zgodi s posameznikom, ko postane anonimen komentator družbe, dogajanja?»V varnem zavetju zaslona se komentatorji pogosto povampirijo in postanejo drugačni v svojem komentiranju. Komunikacijo z neznanci začnejo z nevljudnim tikanjem in jo začinijo s kletvicami in zmerjanjem. Med pogovorom v živo se tako ne bi nikoli vedli, po spletu pa si privoščijo marsikaj, saj ne bodo odgovarjali za svoje besede.
Dokler ne bomo tudi na spletu začeli javno komunicirati in odgovarjati za svoje besede, bomo morali očitno spremljati nevljudne debate, ki spominjajo na prvo televizijsko soočenje med predsedniškima kandidatoma v ZDA. Medtem ko je Biden govoril, ga Trump ni poslušal. Skakal mu je v besedo, ga prekinjal in zmerjal. V takem primeru je prav, da izklopimo mikrofon, na spletu pa utišamo tistega, ki nespodobno komunicira. Svoboda govora pomeni tudi, da znamo prisluhniti drugemu in spoštljivo odgovarjati.«
Koga bomo poslušali?
Tudi strokovnjaki izgubljajo boj z nekaterimi tako imenovanimi mediji. Vidimo, da (nekateri) ljudje bolj kot strokovnjakom zaupajo teorijam zarote in različnim vplivnežem. To za obvladovanje zagotovo ni dobro. Imate kakšno rešitev?»Živimo v času, ko prevladuje kult amaterizma. Vsak, ki ima pet minut časa za guglanje, lahko postane izvedenec za epidemiologijo. Če ima dovolj sledilcev na omrežjih, lahko zlahka preglasi nekoga, ki je večji del svojega življenja preždel v laboratoriju, pisal razprave, spremljal paciente in se posvečal vprašanju, kako se širi virus. Problem je, da so ti amaterski izvedenci postali mediji, ki imajo pogosto več občinstva kot osrednja televizija, radio ali časopis.
Marko Potrč, recimo, ima zgolj na facebooku skoraj 35.000 sledilcev, ki ga poslušajo, saj ga imajo za svojega zaupnika in prijatelja. Prav ta izraz, namreč »prijatelj«, ki se je uveljavil na omrežjih, je napravil ogromno zmede. Mar res mislite, da imamo lahko v življenju tisoč in več prijateljev? Seveda ne! Rešitev je, da napravimo red v poplavi informacij in naredimo prehod od kvantitete k novi kvaliteti. Ni treba, da izbrišemo skoraj vse tako imenovane prijatelje po facebooku. Odločiti pa se moramo, kdo so tisti, ki jih bomo poslušali.
V zvezi z epidemijo sam zaupam znanstvenikom in pa verodostojnim medijem – to so tisti, ki jim predsednik vlade slabšalno pravi 'osrednji mediji'. Vse ostale informacije so v tej kritični situaciji šum, ki ga skušam preslišati.«
Postali smo shizofrena družba, polarizacija se kaže na vseh frontah. Kaj se pravzaprav v tem času dogaja z družbo kot celoto? Smo izgubili kompas?»Žalostno je, kako nas je epidemija razdvojila. Že prej smo se – pogosto po nepotrebnem – delili na leve in desne, zdaj pa se delimo na tiste, ki verjamejo v ukrepe in maske, in one, ki jim nasprotujejo. Tako nastajajo nove presečne množice, ki so sprte med sabo. Tudi za to so kriva spletna omrežja, ki polarizacije podpihujejo. Povezujemo se s tistimi, ki naše mnenje podpirajo, brišemo pa one, ki ga zanikajo. Tako se oblikujejo informacijski mehurčki, iz katerih stežka uidemo. Ko gledamo iz lastnega mehurčka na svet, vedno mislimo, da so kompas izgubili drugi, mi pa smo normalni. Takšno egocentrično gledanje je zgrešeno in nevarno.«
Dejali ste, da se bo družba po tej epidemiji resetirala. Ustvarja se nov način sobivanja, ki ni več enak, kot je bil. Kakšne so nove rešitve za to, da ohranimo sodelovanje na globalni ravni, da ohranimo empatičnost in sočutje?»Epidemija prinaša s sabo veliko gorja, je pa tudi dobra za družbo, saj je pospešila procese, ki bi sicer trajali desetletja. V izjemno kratkem času smo spremenili navade in zmanjšali izpuste toplogrednih plinov. Pomembno je, da se ne vrnemo preprosto v lansko leto, temveč da skupaj ugotovimo, kaj je v novi situaciji dobro in kaj slabo.
Ugotovili smo, recimo, da lahko zaposleni delajo od doma in da mnogim to ustreza, saj se jim ni treba prevažati na delo. Tako prihranimo ljudem čas, planetu pa nepotrebne izpuste, ki nastanejo med vožnjo. Upam, da bodo delodajalci ta spoznanja upoštevali tudi v prihodnje. Z ukrepi za zajezitev širjenja virusa se preizkušamo v potrpežljivosti in solidarnosti, in to na vseh ravneh – od življenja v družini do sobivanja v državi in na planetu. Omejitev gibanja ne pomeni, da moramo postati bolj zaplankani. Ravno nasprotno. Končno lahko udejanjimo prežvečeni slogan, da živimo lokalno, razmišljamo pa globalno. V tem duhu smo se pri nas doma znebili avtomobila, saj ga ne potrebujemo več.«
Ni vse, kar je digitalno, tudi pametno
V vaši knjigi Videni ste se posvetili sodobnim tehnologijam, ki še bolj kot tedaj, ko ste jo pisali, zaznamujejo današnji čas. Kar naenkrat smo vsi morali postati 'digitalni'. Če smo mlade še pred letom svarili, kako škodljivo je, da uporabljajo tehnologije, jih danes dobesedno silimo pred računalnike. Postajamo vsi skupaj odvisniki od tehnologij ali je to le realnost, ki se je bomo pač morali privaditi?»Tehnologij ne želim demonizirati, saj so gonilna sila za razvoj človeštva. Nočem pa jih tudi slepo zagovarjati. Ne verjamem več, da je vse, kar je digitalno, tudi pametno. Buljiti v zaslon večino budnega časa je neumno, drsati v nedogled po zaslonu telefona pa je izguba časa. Ko se mi bo izteklo življenje, si verjetno ne bom rekel, kako krasno sem preživel leta na facebooku, twitterju in instagramu. Prej bom pomislil na to, kako sem preživel čas z družino in prijatelji.
Prav to je pokazala ena najdaljših raziskav o zadovoljstvu, ki so jo na harvardski univerzi začeli izvajati že leta 1938 – v življenju so najpomembnejša dobra razmerja s tistimi, ki so nam blizu in jih imamo radi.«
Digitalna demokracija je prinesla nove izzive. Govorite o digitalnem totalitarizmu in digitalnem kapitalizmu. Kaj nam to pravzaprav prinaša? Smo sploh še svobodni, če nas od vsepovsod gledajo kamere?»Nismo svobodni, smo pa bolj pridni. Zaradi vseprisotnih kamer se vedemo drugače. Smo bolj ponižni in pokorni. Na Kitajskem bo letos začel delovati sistem družbenega razvrščanja, ki deluje s pomočjo kamer in drugih tehnoloških rešitev, ki spremljajo posameznika in mu glede na njegova dejanja in besede dodelijo oceno, od katere je odvisna njegova prihodnost. Takšen sistem nagrajevanja in kaznovanja državljanov je temelj digitalnega totalitarizma.
Drugi scenarij, ki se že udejanja, je digitalni kapitalizem. Naše podatke, pridobljene po telefonih in računalnikih, tehnološki velikani zbirajo in prodajajo. Vsak od nas ima digitalnega dvojnika, ki ga ožemajo za denar. Obstaja še tretja pot, namreč digitalna demokracija, ki temelji na pravici do zasebnosti in odločanju o tem, kdo lahko uporablja naše podatke. Žal je tretji scenarij najbolj utopičen. Brezglavo se podajamo v kombinacijo digitalnega totalitarizma in kapitalizma.«
Problematične teorije zarote
Ste si namestili aplikacijo za spremljanje okuženih Ostani zdrav?»Aplikacijo sem si namestil in sem po njenem mnenju še zdrav – oziroma mi sporoča, da še nisem bil v stiku z okuženim. Jasno mi je, da je to še ena digitalna rešitev, ki me opazuje, a ob vseh googlih in facebookih je njen pogled manjše zlo. Pozitivnih učinkov zame in za družbo pa ima veliko.«
Bi se cepili, če bi bilo cepivo na voljo?»Seveda. Ponosen bi bil, če bi se lahko cepil med prvimi. In tudi ne verjamem, da mi bo s cepivom Bill Gates scvrl možgane. To je zgolj še ena teorija zarote, ki ji v tem kriznem času nekateri verjamejo. Je pa problematična, ker se zaradi nje ogromno ljudi ne bo želelo cepiti.«
Kako se na te spremembe v družbi odzivajo vaši študenti? Tudi njihovo življenje se je v tem času precej spremenilo. Ni predavanj na predavalnicah, brucovanja, zabav, druženja… Vsega tega, kar mladi potrebujejo.»Zelo sem vesel, da imam s študenti stik vsaj po zoomu, saj mi dajo predavanja nov zagon. Všeč mi je, ker kot digitalni staroselci, ki so jim bile pametne naprave položene v zibelko, veliko razsodneje uporabljajo digitalne tehnologije kot naša generacija. Znajo se skriti pred njimi ter po potrebi izklopiti. Z njihovo pomočjo med epidemijo tudi najdejo načine, kako ostati skupaj, čeprav so dejansko narazen.
Hudo pa mi je ob misli, kaj vse zamujajo. Bistvo študija ni samo pridobivanje znanja, temveč vzpostavljanje skupnosti. Ta prej nastane ob srečanjih iz oči v oči. Ne znam si niti zamišljati, kakšne strahove bodo v tej generaciji pustili ukrepi, s katerimi živimo. Si bodo mladi sploh še upali poljubljati ob vseh virusih?«
Zagotovo je kje še bilka upanja, ki se je v tem obdobju teme in prestrašenosti lahko oprimemo…»Rad bi rekel, da za dežjem posije sonce, ampak se mi zdi, da je to še ena izrabljena fraza. Jasno je, da bo zdravstvene krize konec, nas pa v naslednjih letih čaka še gospodarska kriza. Pa podnebna kriza, ki smo jo letos potlačili pod preprogo. Takšni preizkusi za človeštvo niso nujno slabi – lahko so tudi vir navdiha in inovativnosti.
Med pandemijo kuge je Shakespeare, recimo, napisal nekatera svoja najboljša dela, Newton pa je med karanteno prišel do najpomembnejših znanstvenih dognanj. Prepričan sem, da bomo v tem prelomnem času bolj inovativni kot globalna skupnost in da bomo začeli bolje sodelovati ter se pripravili na hujše preizkuse, ki nas še čakajo.«
