Goran Dragić: Večno se bo spraševal, kaj bi lahko bilo

Miami je finale izgubil z 2:4, Dragić pa v teh dneh že celi poškodbo v domačem okolju. Kot vedno si je po vrnitvi v domovino vzel čas za predstavnike domače sedme sile, s čimer je lahko zgled tudi kakšnemu drugemu slovenskemu športnemu zvezdniku.

Lepo je biti spet doma. Večino časa preživim z otrokoma in družino, česar sem se zelo veselil. Poskušam se čim bolj spočiti, da se bom lahko kar se da hitro začel pripravljati na novo sezono.

Bila je odlična. Tako z osebnega kot z moštvenega vidika. Ponosen sem nanjo. Na začetku mi ni bilo lahko, ko sem izvedel, da bom v igro prihajal s klopi za rezervne igralce. A izkazalo se je, da je bila zame to res dobra poteza. Trener Erik Speolstra me je videl v tej vlogi in znal mi je lepo pojasniti, kako in zakaj mi bo koristila. Potem je bilo le na meni, da to sprejmem. V mehurčku v Orlandu sem se počutil dobro, saj smo imeli v moštvu izjemno kemijo. Z igralci smo se veliko družili že prej, v mehurčku pa še toliko več. Na koncu je manjkala le pika na i. Poškodba je pustila nekaj grenkega priokusa, a tako je v športu.

Pri Miamiju so pričakovanja vedno visoka. Že pred odhodom v mehurček smo verjeli, da lahko pridemo do finala. To pa zato, ker smo v rednem delu dobro igrali proti vsem najboljšim ekipam v ligi. To ti da potrditev, da si na pravi poti. Ko je bilo jasno, da se bo sezona zaključila v mehurčku, smo bili veseli, saj smo se zavedali že omenjene odlične kemije v moštvu. Izjemen posel je opravil tudi trenerski štab. Veliko smo se pogovarjali o razmerah, ki so nas čakale. Naš moto je bil, da moramo mi počiti mehurček, ne on nas, oziroma da nas ne sme zlomiti.

Ni lahko biti tri mesece oziroma 92 dni zaprt v istem prostoru. No, saj smo imeli možnost izhoda, igrati golf, kegljati in še marsikaj. A konec koncev si stalno v istem okolju. Toda s soigralci smo uživali v medsebojni družbi. Ob tem smo tudi zmagovali, zaradi česar je bilo vse lažje. Je bil pa vsak dan enak prejšnjemu – trening, kosilo, sestanek in testiranja. Če se ne motim, smo jih opravili čisto vsak dan.

Drugo serijo v končnici proti Milwaukeeju in tretjo proti Bostonu sem igral z bolečino v peti. Diagnoza je bila, da gre za vnetje. Na koncu pa je prišlo do najhujšega. Počili sta tetivi v stopalnem loku. Naredil sem vse, da bi se čim prej vrnil na parket. Rehabilitacija navadno traja od osem do deset tednov, jaz sem znova igral po osmih dneh. Vrnil sem se, zaigral in pomagal, kolikor sem lahko.

Ko se je zgodilo, sem imel čuden občutek. Slišal sem pok v ušesu, ni pa mi bilo jasno, kaj se je zgodilo. Pogledal sem nazaj, mislil sem, da me je kdo brcnil v peto. A ko sem videl, da ni nikogar za menoj, mi je bilo jasno, da poškodba ni nedolžna. Podrobni pregledi so pokazali, da gre za strgani tetivi v stopalnem loku. Bolečina je specifična. Ko daš težo na sprednji del stopala, imaš občutek, kot da te nekdo reže z nožem. Na zadnji tekmi sem zaigral s pomočjo protibolečinske injekcije, ki pa ni pretirano ublažila bolečine. Boril sem se z njo v glavi. Želja po igranju je bila enostavno prevelika.

Ni bilo lahko. Celotno kariero sem gradil na cilju, da bom nekoč dobil priložnost zaigrati v finalu lige NBA. Ta priložnost je prišla, potem pa se mi je podrl svet. Enostavno se moraš sprijazniti, drugega ti ne preostane. Poskušaš si dopovedati, da je vse za nekaj dobro. Opravljal sem terapije in delal, kar sem lahko – bodril soigralce in jim delil nasvete s strani. Zmanjkalo mi je časa, da bi se vrnil zdrav in prispeval svoje. To boli in vedno bo – da nisem imel možnosti pomagati soigralcem v boju za naslov prvaka.

Verjel sem, da smo lahko prvaki lige NBA. Če ne bi, sploh ne bi bilo smisla, da bi prišel v mehurček. Verjamem, da bi bila finalna serija precej drugačna, če bi bila z Adebayjem zdrava. Večno se bom spraševal, kaj bi lahko bilo, a tako pač je.

Spet se lahko borimo za naslov prvaka. Vem, česa so igralci sposobni, poznam njihove želje in mentaliteto. To, da smo izgubili v finalu, bodo obrnili sebi v prid in bili še bolj zagrizeni, da se vrnejo oziroma vrnemo. Imamo dovolj orožij, da pridemo znova daleč. S pravimi potezami na trgu pa lahko pridemo tudi čez oviro, ki se je letos imenovala LA Lakers. Potrebujemo visokega, mobilnega igralca, ki bi lahko nekoliko omejil Anthonyja Davisa in LeBrona Jamesa. Recimo nekoga, kot je Brook Lopez iz Milwaukeeja.

Ključ najinega dobrega odnosa je v komunikaciji. Jimmy je izjemno odprt človek, ki nima zadržkov. Veliko sva se pogovarjala o nogometu, življenju v Evropi, potovanjih, različnih kulturah… Enostavno sva se ujela tako na parketu kot izven njega, kar je v mehurčku prišlo še dodatno do izraza. Ves čas sva bila skupaj, igrala karte, gledala filme… Butler ni igralec, ki ruši kemijo, kot ga poskušajo prikazati mediji. Je iskren človek in vedno bo prevzel odgovornost na svoja ramena. S tem želi zaščiti soigralce in ekipo in ravno zato se kdaj morda zdi, da ni dober za garderobo. V resnici pa to ne bi moglo biti dlje od resnice. Je neposreden in ti pove v obraz, ko svojega dela ne opravljaš, kot bi moral. In tudi sprejme, ko mu poveš, da od njega pričakuješ več. Nikoli ne goji zamer, zato je resnično izjemno sodelovati z njim.

Na prvem mestu je zagotovo Miami. Predsednik Pat Riley mi je povedal, da me želijo v ekipi še naprej. A treba bo počakati. Pogovori se lahko začnejo 1. decembra. Bomo videli, kakšno ponudbo bom dobil od Miamija in drugih ekip. Definitivno si v tej fazi kariere želim igrati za moštvo, s katerim se bom lahko boril za šampionski prstan. Hkrati pa bom gledal tudi na dobro počutje družine. Gotovo bom dal prioriteto temu, da ostanem v Miamiju.

Veliko se piše o tem. Nekako me vsi že povezujejo s športno upokojitvijo, kar me le dodatno motivira. Želim namreč dokazati, da še lahko igram na najvišji ravni. Letos mi je to uspelo izjemno. Glava še želi, telo pa je tisto, ki bo imelo zadnjo besedo. A dokler bo želja in motivacija, ne bo težav. Računam, da bom igral še tri ali štiri sezone.