Če smo vajeni, da tritedenske dirke v kolesarstvu glede razburljivosti pridobivajo proti koncu drugega tedna in celotni zadnji teden, je letošnja Vuelta povsem drugačna. Ker so odpadle prve tri etape, ki bi morale potekati na nizozemskih tleh, se je dirka začela udarno, s hribovito etapo s ciljnim vzponom, in takoj so se med seboj udarili najboljši. Prvi dan je v zaključku največ moči pokazal član izjemno močne ekipe Jumbo-Visma, prvi kolesar svetovne lestvice Primož Roglič. Taktično je v ciljnem sprintu ugnal konkurente in si privozil sekundo prednosti na cesti in še štiri dodatne zavoljo bonifikacije ter tako prvi oblekel rdečo majico vodilnega na dirki.
Odstop Mohoriča
Čeprav tisti, ki računajo na končno zmago, ponavadi majice vodilnega v prvem tednu ne nosijo, saj ta predstavlja dodatno breme in obveznosti, letos prostora za taktiziranje ni. Zaradi izrednih razmer v Španiji glede novega koronavirusa se ne ve, ali bo kolesarjem uspelo priti do Madrida. To pa pomeni, da je končni zmagovalec lahko odločen praktično po koncu vsake etape. Ker sta bili tudi naslednji dve etapi hriboviti, najboljši niso ničesar prepuščali naključju. Čeprav je bil teren vsak dan primeren za ubežnike in so se ti zelo trudili za uspehe na etapi, jim glavnina tega enostavno ni mogla prepustiti. Drugi dan so sicer do etapne zmage spustili Marca Solerja (Movistar), ki se je od glavnine odcepil na zadnjem spustu, a ni bil nevaren za skupni seštevek. Znova je največ moči pokazal Roglič, ki je imel po dveh dneh tako 9 sekund prednosti v boju za rdečo majico pred Danom Martinom (Israel Start-Up Nation), ki je v prvih dveh etapah dosegel dve tretji mesti.
Od druge etape si je veliko obetal tudi Matej Mohorič (Bahrain McLaren), ki je bil poleg Rogliča in Grega Boleta eden izmed treh Slovencev na startu Dirke po Španiji. Mohoriču se napad na etapno zmago žal ni izšel. Čeprav velja za enega najboljših kolesarjev pri vožnji navzdol v vsej svetovni kolesarski karavani, se mu je na mokri cesti zaradi dežja pripetila napaka in je padel. Čeprav je nato pripeljal do cilja druge etape, se tretji dan ni pojavil na startu, saj je pregled pri zdravniku pokazal, da si je Mohorič pri padcu zlomil lopatico.
Movistar in Ineos združno proti Jumbo-Vismi
Sledil je še tretji dan, ki je vseboval vsaj tri vzpone, tokrat ponovno tudi ciljnega. Čeprav je ekipa Jumbo-Visme že nekako prevzela vajeti stvari v svoje roke v glavnini, pa se ekipi Ineosa in Movistarja s tem nista strinjali. Ker so na prvih dveh etapah že nastale precejšnje razlike v skupnem seštevku, je ekipa Jumba-Visme brez težav puščala ubežnike tudi na razmiku štirih minut. Britanskemu in španskemu moštvu ni bilo všeč, da Nizozemci vodijo dirko po svojih notah. Malce čez polovico etape sta se na čelo glavnini postavili ekipi, ki si tudi močno želita uspeha na letošnji izvedbi Vuelte. Tempo se je močno dvignil in tudi tretji dan so ubežniki ostali brez možnosti za zmago. Na ciljnem vzponu so glavni konkurenti znova napadali nosilca rdeče majice, a je imel ta ob sebi vrhunskega pomočnika Seppa Kussa in niso mu prišli do živega. V ciljnem sprintu je Dan Martin 30-letnemu Zasavcu sicer odščipnil štiri bonifikacijske sekunde, saj je Irec dobil etapo, Roglič pa je bil drugi.
Sledil je prvi dan z malo oddiha za najboljše in prva ter tudi edina priložnost v prvem tednu za sprinterje. V izjemno hitri etapi s povprečno hitrostjo skoraj 50 kilometrov na uro je odlično formo v letošnji sezoni potrdil Sam Bennett, ki je tudi po zaslugi odličnega dela svoje ekipe Deceuninck Quick Step slavil etapno zmago. Že naslednji dan so se kolesarji ponovno vrnili na bolj razgiban teren. Na peti etapi je prvič uspelo do zmage priti tudi ubežnikom, ki pa so se za svoj beg morali močno potruditi. Vseh uvodnih sto kilometrov so se posamezniki trudili, da bi se spravili na varno razdaljo pred glavnino in na koncu je to uspelo trojici: Tim Wellens (Lotto Soudal), Thymen Arensman (Sunweb) in Guillaume Martin (Cofidis) so med seboj obračunali za zmago. Na koncu je največ moči imel Wellens, ki je strl odpor tekmecev na čisto kratkem, a nekategoriziranem vzponu na cilju.
Pestro pa je bilo tudi v boju za rdečo majico. Predvsem ekipa Movistarja ponovno ni pustila ekipi Jumbo-Visme, da vodi tempo v zaključku. Ponovno so bili Španci tisti, ki so vse priganjali s polno paro. Na ozki cesti pred zadnjim vzponom pa je bilo čutiti tudi nekaj nervoze in prišlo je do zapleta. Med udeleženci padca je bil tudi Irec Dan Martin, ki je v cilj nato prišel s skoraj dvominutnim zaostankom. Svojo moč pa je kazal Roglič, ki si je na cilju privozil štiri sekunde prednosti pred ostalimi člani v glavnini.
Pravilo treh sekund
Komisarji dirke pa so se na koncu odločili, da vsem kolesarjem v glavnini pripišejo isti čas, saj so uveljavljali pravilo treh sekund in ne treh kilometrov, kot je bilo sprva rečeno. Pravilo treh kilometrov velja za etape, kjer pride do ciljnega sprinta glavnine in nikoli ni uporabljeno za zaključke v klanec. Pravilo treh sekund pa se uveljavlja v tovrstnih primerih, ko v cilju na klanec pride do skupinskega sprinta in znotraj njega pride do zapleta. Če v cilju razlike med posameznimi tekmovalci niso večje od treh sekund, se zaradi padca vsem tekmovalcem pripiše enak čas. Čeprav si je Roglič privozil štiri sekunde prednosti pred glavnino, pa je bil med njim in glavnino še en kolesar. To je pomenilo, da med vsemi kolesarji udeleženimi v glavnini ni bilo razlike več kot treh sekund in vsem je bil pripisan isti čas. Roglič je tako ostal brez štirih sekund, ki jih je pridobil na cesti, Martin pa ni izgubil skoraj dveh minut in je ostal drugi v skupnem seštevku.
Osnovnošolska napaka Jumbo-Visme
Za konec uvodnega tedna je sledila še ena gorska etapa. Ta bi sicer morala biti kar kraljeva na letošnji Vuelti, a so se francoski organizatorji odločili, da karavana ne sme zaviti na njihove ceste in vzpon na sloviti Tourmalet je odpadel. Španski organizatorji so imeli pripravljen rezervni scenarij, etapa pa se je zaključila z zaključnim vzponom do smučišča Formigal. Čeprav ni šlo za tako težek vzpon, se je vedelo, da etapa ne bo enostavna in bo vplivala tudi na skupni seštevek. Da je bil dan še težji, je poskrbelo vreme. Bilo je zelo hladno, kolesarje pa je ves čas pral tudi dež, zato so morali tudi vseskozi skrbeti, da so si nase nadeli dežno opremo. To pa je privedlo tudi do ene redkih napak nizozemske ekipe, kar sta hitro izkoristila Movistar in predvsem Ineos. Na vrhu predzadnjega vzpona so se Nizozemci za trenutek znašli malce v ozadju glavnine, ker je imel Roglič težave pri oblačenju dežne opreme. Ekipa Ineosa se je nato na vso moč podala po klancu navzdol in do rdeče majice naredila razliko dvajsetih sekund. Na kratki ravnini pred zadnjim vzponom so Nizozemci dali vse od sebe, da so Rogliča vrnili med najboljše, a pri tem so porabili veliko moči.
Na dolgem zadnjem vzponu so se v zadnjih petih kilometrih zvrstili številni napadi na nosilca rdeče majice, ki je prvič na letošnji Vuelti ostal brez pomočnikov. Ker je pri lovljenju glavnine tudi sam porabil veliko moči, ni mogel odgovoriti na silovit napada Hugha Johna Carthya in Richarda Carapaza, ki sta Slovencu v skupni razvrstitvi vzela 40 sekund. Boljši od Rogliča je bil tudi Martin. Skupni vrstni red po prvem tednu je tako tak: 1. Richard Carapaz (Ineos), 2. Hugh John Carthy (EF Pro Cycling, +18''), 3. Dan Martin (Israel Start-Up Nation, +20''), na četrtem mestu pa je sedaj Roglič, ki za vodilnim zaostaja točno pol minute. »To je bila velika napaka naše ekipe, ki se ne bi smela zgoditi. Ekipa se je sicer uspela ponovno priključiti glavnini, a več od tega ni bila sposobna. Bil je slab dan, a dirke še zdaleč ni konec,« je o predaji rdeče majice povedal športni direktor Jumbo-Visme Grischa Niermann. Roglič pa je ob tem dodal, da v kolesarstvu včasih nekaj izgubiš, drugič pa pridobiš. »Danes smo mi žal izgubili, a se bomo še naprej borili do Madrida.«
Ker je Roglič izgubil rdečo majico vodilnega, je izgubil možnost, da bi kot dvanajsti kolesar v zgodovini na tritedenski dirki majico vodilnega nosil od prvega do zadnjega dne. Zadnji, ki je to uspelo, je bil Tony Rominger, ki je leta 1994 prav na tak način dobil Vuelto.
