V zadnjih tednih sta se v športnih debatah znova pošteno razplamteli tudi dve, katerih tematika marsikomu predstavlja najslajšo kost za glodanje – debata o »najboljšem vseh časov«. Bolj enostavna od obeh je teniška, v kateri so ne nazadnje vsi udeleženci (Rafael Nadal, Roger Federer, Novak Đoković) še aktivni in se bo dejansko po koncu njihove kariere morda celo dalo strinjati, kdo je najboljši od vseh. Precej bolj kompleksna pa je druga, košarkarska, ki zaposluje predvsem vse s tem športom povezane onkraj luže: LeBron James ali Michael Jordan.
Lahko se strinjajo le,da se ne strinjajo
Da se je ta sploh ponovno razvnela in dosegla celo raven, ki je pod vsako normalno civilizirano izmenjavo mnenj, je seveda krivo to, da je LeBron James z LA Lakers osvojil naslov prvaka v, milo rečeno, najbolj nenavadni sezoni lige NBA v zgodovini. Takoj za tem so družbena omrežja dobesedno preplavila sporočila z različnimi medsebojnimi primerjavami, številkami, grafi in tabelami, pri katerih je vsak poudarjal tiste, ki govorijo v prid posameznikovega favorita. Debate številnih strokovnjakov in »strokovnjakov« pa so za nekaj časa celo zasenčile tiste o prihajajočih volitvah za ameriškega predsednika.
Nekateri so kot pozitivno izpostavljali, da je Michael Jordan svojih šest naslovov osvojil z istim klubom (Chicago), medtem ko se je moral LeBron James za svoje štiri (dvakrat Miami, Cleveland, Los Angeles) trikrat seliti, drugi so ravno zamenjali pozitivno in negativno konotacijo enega in drugega. Prvi so poudarjali, da je Jordan naslov osvojil vsakič, ko je igral v finalu, njihovi nasprotniki, da je bil James ob štirih naslovih še šestkrat v finalu, kar mu je treba šteti v plus. A mu tisti prvi to kvečjemu v minus, drugi pa spet vračajo žogico, češ da zgolj naslovi niso edino merilo, saj da je potem najboljši vseh časov Bill Russell, ki jih ima enajst. Tu nekje so v debato vskočili še tretji, nemara najbolj razumski, ki so poudarjali, da se je v obdobjih vseh treh omenjenih igrala tako medsebojno neprimerljiva košarka, kot bi šlo za različne športe, in da je zato košarkarje iz različnih obdobij nesmiselno primerjati. Pa četrti, ki so kot najboljšega ponudili koga tretjega, največkrat letos tragično preminulega Kobeja Bryanta. A edini sklep po tistem, ko se je prah vsaj malo polegel, je bil, da se vsi lahko strinjajo zgolj s tem, da se – ne strinjajo.
Debata brez smisla
Čeprav naj bi oba glavna akterja v preteklosti, vsaj takšni so bili večkrat očitki na njun račun, na različne načine med vrsticami sebe ponujala za najboljšega, sta v zadnji debati nastopila izjemno diplomatsko. »Debate naj kar potekajo. Vsi lahko govorite o tem. Tudi sam se bom o tem na samem pogovarjal s prijatelji, družino… A javno nikdar. Ne boste me zvabili v to past. Vsi veste, kako rad imam Michaela Jordana. Številko 23 nosim zaradi Michaela Jordana. Ko sem prvič dobil par Jordanovih športnih copat, sem se počutil, kot da sem na vrhu sveta. Zatorej kar debatirajte po mili volji,« je kmalu po osvojitvi naslova povedal LeBron James, malce pozneje pa se je oglasil še Michael Jordan, ki je bil še manj neposreden. »Tovrstne debate zame nimajo teže in so dobre le za PR, prodajanje zgodb in napihovanje. Sam nikdar nisem igral proti Wiltu Chamerlainu, proti Jerryju Westu… Reči, da je nekdo boljši od drugega, je v takšnem primeru zato nepošteno. Lahko se pogovarjamo le o tem, kakšen vpliv je imel kakšen igralec na igro, na spremembe v njej. Osvojil sem šest naslovov prvaka, Bill Russell jih je enajst. Ga to naredi boljšega od mene ali mene kaj drugega boljšega od njega? Ne. Ker sva igrala v različnih obdobjih. Kadar torej hočeš izpostaviti najboljšega vseh časov, gre za nepošteno primerjavo, nepošteno izbiro,« je povedal Jordan.
Podobno diplomatski so bili tudi domala vsi njuni košarkarski kolegi, ki tudi če se že nagnejo na eno stran, v naslednjem hipu hitijo naštevati argumente v prid drugemu. Kar kaže na to, da cenijo oba. So pa seveda tudi izjeme. In za najbolj glasno se je znova izkazal »stari sovražnik« Michaela Jordana Isiah Thomas. Nekdanji branilec Detroita Jordana namreč že vse od leta 1992 izpostavlja kot krivca, da ga niso uvrstili na seznam reprezentance ZDA za olimpijske igre v Barceloni, v tako imenovano sanjsko moštvo (Dream Team), v katero bi po športnih kriterijih gladko spadal. Jordan je v svojem dokumentarcu Zadnji ples (The Last Dance) sicer poudaril, da s tem ni imel ničesar, da pa verjame, da bi Thomas spremenil vzdušje v moštvu na slabše. Kakor koli, Thomas je ogromno prahu, ravno ko se je ta od vseh silnih debat malce polegel, dvignil s tem, ko je na twitterju delil nekajminutni videoposnetek, v katerem komentator na Fox Sports Nick Wright o Jordanu govori naravnost ponižujoče in med drugim omeni, da bi bil brez soigralca Scottieja Pippna »popolna in kompletna zguba«. Thomas pa je poleg videa zapisal še: »Dejstva pri debati o najboljšem vseh časov.« Ob čemer so, logično, številni takoj pripomnili, da je nekdanjemu košarkarju Detroita sovraštvo pač zameglilo razum.
