Obnovljivi viri so več kot le sonce in veter, čeprav sta ta dva vira v največjem porastu, ker sta najcenejša. Nekatere države se zaradi svojih naravnih danosti zanašajo na geotermalno energijo ali priobalne vetrne elektrarne – morski veter je namreč zelo stabilen – a to dvoje denimo za Slovenijo ne pride v poštev. Tudi hidroenergija je zelo zanesljiv obnovljiv vir, pa biomasa. Sistema, ki temelji na obnovljivih virih, ne gre vzpostaviti z danes na jutri, preobrazba traja dvajset, trideset let, in v tem času se prilagodita tako proizvodnja kot poraba.
Je torej uporaba izključno obnovljivih virov energije mogoča za prav vsako državo ali je to vendarle odvisno od naravnih danosti države?Ne glede na to, da se bo potreba po električni energiji v prihodnosti izredno povečala, se lahko pravzaprav ves svet s tem sooči zgolj in samo z obnovljivimi viri energije. Tudi države, kjer ni osnovnih surovin, saj so potrebe po teh vse manjše. Za sončne celice je ključno srebro ali aluminij. Danes je osnovni del panela širok le toliko, kot je širok človeški las. Trdim, da je tak scenarij torej mogoč prav za vsako državo. S sodelavci smo ustvarili idejno zasnovo za Bangladeš in če je mogoče tam, potem je to mogoče praktično povsod. Elektrarne pa bodo seveda temeljile na regionalnih virih. Norveška se denimo zanaša skoraj izključno na hidroelektrarne, Kostarika pa na hidroelektrarne in vetrnice na morju. Vse manj je držav, ki obnovljive vire kombinirajo z jedrsko energijo. Avstralija ima recimo bogata najdišča urana, a nikoli ni imela jedrske elektrarne. Uran izključno izvaža.
Ima pa termoelektrarne na premog.Drži. Ampak vse nove elektrarne, ki jih gradi, so sončne in vetrne. Nobena država pa ne more skozi energetsko tranzicijo, če določena stran, denimo nuklearna ali termo, vztraja pri osnovnem zgrešenem argumentu, da potrebujemo elektrarne, ki jih lahko prilagajamo glede na obremenitve sistema in ki zadostijo povpraševanju po osnovni obremenitvi (elektrarne na lignit in jedrske elektrarne, op. a.). Obnovljivi viri so z vidika integracije v sistem povsem drugačni od termoelektrarne ali jedrske elektrarne. V sistemu, ki temelji na obnovljivih virih energije, so jedrske elektrarne pravzaprav motnja, saj obratujejo neprestano, 24 ur na dan, na enaki moči. Ni jih mogoče izklopiti in vklopiti v sistem po potrebi in torej v nasprotju z obnovljivimi viri niso fleksibilne.
Ključna težava pri obnovljivih virih energije je sezonsko shranjevanje večjih količin električne energije.To je mogoče doseči s širokim meddržavnim sistemom črpalnih elektrarn. Trendi kratkoročnega shranjevanja pa gredo v smeri decentralizacije; energija ne bo shranjena v enem, dveh ali treh ogromnih hranilnikih, pač pa v kopici majhnih. Z naraščanjem deleža električnih avtomobilov se cenijo tudi baterijski hranilniki, hkrati pa je na voljo vse več prostora za shranjevanje električne energije. Domači solarni sistemi bodo v prihodnosti imeli integrirane hranilnike. V Avstraliji pa so med drugim ustvarili ogromen tovornjak, ki je sam po sebi baterijski hranilnik in ga je možno postaviti tja, kjer so transformatorske postaje.
To pomeni, da bodo hranilnike plačali posamezniki, ne skupnost?Da. V Nemčiji je odkup električne energije iz domačih sistemov ovrednoten na približno 3 cente na kilovatno uro, kar pomeni, da odprodaja presežkov doma proizvedene električne energije za zdaj še ni rentabilna. Lahko pa posameznik profitira, če vso proizvedeno elektriko porabi zase, presežke pa do časa porabe shrani. To je ceneje kot plačevati elektriko iz sistema. Tako kot cene solarnih sistemov, ki so se v zadnjih letih v povprečju znižale za 80 odstotkov, so tudi cene takih hranilnikov drastično nižje kot pred petimi leti. Gre za ekonomijo obsega; več je povpraševanja in večja je ponudba. Vsako leto je po vsem svetu inštaliranih za 120.000 megavatov solarnih sistemov.
Ali vse nižje cene vključujejo stroške razgradnje in recikliranja?Načeloma jih, je pa to odvisno od vsake države. V Avstraliji in Nemčiji je treba reciklirati vse baterije, ker tako veleva državna regulativa. V velikih vetrnih turbinah je navsezadnje 400 ton jekla, ki je uporabno neskončnokrat in kot tako ves čas drži neko vrednost na trgu.
Kakšna pa je rešitev za odslužene hranilnike ali sončne panele, tudi ti so še v razvoju?Rešitve za litijeve baterije so resda še v razvoju. Medtem pa se lahko solarni paneli popolnoma reciklirajo. Ni tako velik problem sama razgradnja in recikliranje, pač pa stroški transporta, ker je na svetu relativno malo subjektov, ki se ukvarjajo s tem, pa tudi količine baterij, hranilnikov ali panelov za reciklažo so še izjemno majhne.
Nekateri problem odsluženih sončnih panelov primerjajo z nuklearnimi odpadki.To je naravnost smešno. Solarni panel je sestavljen iz stekla, aluminija, silikona, srebra in nekaj plastike. Le slednja ni povsem reciklabilna. Tudi z vidika stroškov to ni primerljivo z jedrskimi odpadki. Nemčija, denimo, bo svoje jedrske elektrarne ugasnila naslednje leto. Za razgradnjo vsake izmed njih, in teh je 21, bo namenila dve milijardi evrov. V to niso všteti stroški shranjevana radioaktivnih odpadkov za deset tisoče let, ki bodo bremenili prihodnje generacije. Vsi ti, navsezadnje pa tudi osnovni stroški gradnje jedrske elektrarne, so ključni razlog, zakaj nobena razvita država, razen Kitajske, trenutno ne investira v jedrske elektrarne. Preprosto ne splača se, saj so nuklearke najdražji vir energije na svetu.
Gradita jih Francija in Velika Britanija. Tudi Češka se je odločila, da bo enega svojih odsluženih reaktorjev nadomestila z novim.Francija trenutno gradi dva reaktorja, večine od 54 delujočih reaktorjev, ki so starejši od 30 let, pa ne bo nadomestila, ker bi bilo to predrago. Velika Britanija že leta gradi enega samega in nikakor ne more sestaviti finančne konstrukcije oziroma se ta ves čas podira, saj stroški neprestano naraščajo. Čehi so se resda odločili, a finančne konstrukcije še niso sestavili. Problem majhnih držav je tudi dobava tako sestavnih delov kot surovin. Slovenija denimo nima svojih zalog urana, pa tudi domačega dobavitelja sestavnih delov ne. V tem pogledu je odvisna od uvoza iz Kitajske ali Rusije.
Kolikšna je življenjska doba povprečne vetrnice ali sončnega panela?Za oboje nekje med 25 in 30 let. Proizvajalci dajejo 25-letne garancije za sončne panele, a ponekod po svetu povsem zanesljivo delujejo še bistveno dlje. Tehnologija je pravzaprav stara toliko kot parne turbine. Prve sončne celice so bile sestavljene že v sredini devetnajstega stoletja. A takrat niso doživele masovnega razvoja, saj potrebe po elektriki še niso bile primerljive z današnjimi. Svoj preporod so dočakale pred približno štiridesetimi leti. Zato na svetu ne deluje veliko sončnih panelov, ki so starejši od trideset let, a nekaj jih je.
Koliko časa za svoj trajnostni energetski prehod potrebuje povprečno velika država razvitega sveta?Načeloma se to zgodi v obdobju ene generacije. Nemčija si je zadala cilj, da bo 98 odstotkov potreb po energiji, ne zgolj električni, ampak energiji nasploh, zadovoljila z obnovljivimi viri do leta 2050. Danes 35 odstotkov svojih potreb zadovoljujejo z obnovljivimi viri, v glavnem z vetrom in soncem. Do konca naslednjega leta bodo ugasnili jedrske elektrarne, termoelektrarne pa do leta 2038 ter se osredotočili na vetrne elektrarne na morju, predvsem pa na proizvodnjo vodika, ki bo nadomestil velik delež bencina in dizla.
