Prof. dr. Darja Koter, muzikologinja: Za vizijo tudi skozi svinčene čase

Ko sem se lotila dela, me je presenetilo, da neka visokošolska ustanova ni sistematično zbirala gradiva – o študentih, profesorjih, nastopih, kontaktih, družbenopolitičnih okoliščinah. To je zdaj izgubljeno. Tako sem sama sestavila zgodbo: pregledala sem številne razpršene fascikle in na tisoče strani suhoparnih dopisov, se pogovarjala s profesorji, zelo pomanjkljivo je bilo tudi fotografsko gradivo. Občasno so sicer izhajali zborniki, ki marsikaj povedo, a zelo tehnično.

Z monografijo sem hotela pokazati, kako si je akademija sploh našla prostor v visokošolskem prostoru, kdo so bili glavni pedagogi, na kakšen način je bila odvisna od zakonodaje, družbenopolitičnih dogajanj. Zanimale so me tudi osebne značilnosti vplivnih ljudi na akademiji.

Že med obema vojnama se je Škerjanc izkazal kot eden najbolj strokovno izobraženih glasbenikov tiste dobe, študiral je na različnih akademijah, se poglabljal v različne smeri, hkrati pa je bil tradicionalist. Na svoje dijake in študente še na konservatoriju, predhodniku akademije, je s svojim znanjem in širino naredil velik vtis, a del te mladine se je bolj nagibal k Slavku Ostercu, ki je bil novotar. Zanimivo pa je, da niso znali sprejeti drug drugega, ampak so se nenehno obkladali po časopisih, v javnosti. Škerjanc je bil neizmerno užaljen, ker ni bil na listi prvih profesorjev leta 1939, ko se je uradno ustanovila akademija. Šele med drugo svetovno vojno so ga sprejeli. Iz korespondenc je očitno, da si je zelo prizadeval za položaj. Ko je Osterc leta 1941 umrl, prvi dekan Julij Betetto pa je že malo ostarel, je leta 1945 za dve leti postal tudi dekan. Bil je tudi vodilni profesor kompozicije. Izbiral je, kdo lahko pride na akademijo, in izbiral je seveda sebi sorodne.

Nedvomno. Povojni čas je skušal pretresti obnašanje ljudi med vojno. Akademija je ne glede na to, komu je bil kdo naklonjen, ali OF ali je bil kje zaprt, med vojno delovala in tudi sodelovala z okupatorskimi veljaki. Ker je želela obstati. Tako je ta famozni italijanski komisar Emilio Grazioli, sicer velik ljubitelj glasbe, redno prihajal na akademijo, prirejali so mu koncerte, enako tudi Nemcem, a poleg nemških in italijanskih del so bila redno na sporedu tudi dela slovanskih in slovenskih skladateljev. Enako je bilo v ljubljanski Operi, ki jo je takrat vodil Vilko Ukmar. Podpirala pa jih je tudi OF, želeli so izobražen kader tudi po vojni. Slovenci so se že prej namučili, da so sploh dobili akademijo, medvojna Jugoslavija je bila zelo centralistično naravnana, zato so marsikaj požrli. Ni pa znano, da bi bil kateri koli profesor naklonjen okupatorjem bolj kot zgolj službeno.

Po vojni je sodišče narodne časti obsodilo dva profesorja, skladatelja Marjana Lipovška in režiserja Cirila Debevca. Lipovška očitno zaradi italijanske žene in njenih fašistom naklonjenih bratov. Informbiro je malo kasneje zasliševal tudi skladatelja Karola Pahorja, čeprav je bil celo član OF, Zvonimir Ciglič, ki ni šparal jezika, pa je bil dolgo zaprt v samici, zaradi česar je bil potem vse življenje bolan. Primož Ramovš se je med vojno šolal v Italiji in v Ljubljani igral pri domobranski godbi, da je preživljal ostarela starša. Zaradi tega je dolgo časa skladal samo za predal in ni prilezel dlje od knjižničarja. Tako kot drugje so bile žrtve tudi med glasbeniki.

Politika je nedvomno umetnikom narekovala, kakšna naj bo umetnost in da naj bo blizu ljudstvu. Besede meščanstvo niso marali, enačili so jo s slabšalno buržoazijo. Glasba je bolj izmuzljiva kot beseda, ki je bolj ostra, neposredna. Politiki pa niso bili dovolj glasbeno izobraženi, da bi lahko presojali, kakšna je sploh glasba za široke množice. Skladatelji niso pisali poceni glasbe, so bili pa dovolj pametni, da so dali skladbam primerne naslove, recimo Domovini. Nekatere pa je to vseeno preveč dušilo in so odšli v tujino, med skladatelji Janez Matičič, Božidar Kantušer, Vinko Globokar. Zahodnoevropska glasbena kultura je bila prepovedana vse do začetka šestdesetih let. Na akademiji je bil najbolj prodoren Pavel Šivic s Klubom komponistov, kar je bil zagon tudi za poznejšo skladateljsko skupino Pro musica viva in Ansambel Slavka Osterca.

Akademija je kljub občasnim turbulencam uspešno razvijala svoje poslanstvo, čeprav danes ni dovolj prepoznana kot ustanova, ki izobražuje za glasbeno umetnost. Nimamo krize glede kadrov, še vedno je velik vpis študentov, a biti moramo še boljši. V 80 letih delovanja nismo bili sposobni priti do svoje stavbe, očitno nismo bili dovolj vztrajni.