Najprej smo se distancirali od Huaweija. S podpisom pravno relativno nepomembne, politično pa sila zgovorne lojalnostne izjave med ZDA in Slovenijo o varnosti telekomunikacijskih omrežij 5G, usmerjene izključno proti kitajskemu ponudniku tehnološke opreme, je vlada prvič jasno pokazala, kako stvari po novem stojijo. Velikodušna krepitev proračunskih izdatkov za obrambo, za kar si ZDA prek zveze Nato prizadevajo že desetletja, je bila drugi signal. Izločitev kitajskih gradbincev iz nadaljnje igre za slovenski megaprojekt desetletja pa je zadnji v vrsti teh signalov, bržkone pa niti ne ne poslednji (in nedvomno je z njim Slovenija pokazala, kdo je trenutno pretendent za dobavo opreme v morebitnem drugem bloku krške jedrske elektrarne).
Zaradi te politično kratkovidne odločitve, s katero je državno projektno podjetje dregnilo v kitajska geostrateška prizadevanja, nas še lahko boli glava. Prav premier Janša namreč najbolje ve, na kako trhlih pravnih temeljih sloni argument, na podlagi katerega je nova uprava 2TDK iz igre izločila kitajske gradbince. Ne, Slovenija in Kitajska nimata podpisanega sporazuma o trgovinskem sodelovanju. Ko je Janez Janša prvič vodil vlado, sta namreč državi podpisali precej širši sporazum o gospodarskem sodelovanju (2007). Ta relativno kratek, a zgovoren dogovor med drugim daje državama »možnosti za morebitno dolgoročno sodelovanje« tudi na področju prevoza, kar gradnja železniške proge vsekakor je. A tudi če bi bilo res, kar trdi na novo inštalirana uprava 2TDK, in takega sporazuma ne bi bilo, to formalnopravno ni zadržek za upoštevanje kitajskih ponudb na razpisu. Kajti razpisna dokumentacija je tista, ki vsakega ponudnika, tudi kitajskega, prisili k upoštevanju vsakršnih pogojev, ki jih določi naročnik. Od plač do spoštovanja delovnih standardov.
Nova uprava 2TDK je tako z majavim argumentom iz tekme za gradnjo železniškega tira izločila po prihodkih največjo gradbeno megakorporacijo na svetu. China State Construction Engineering Corporation je samo lani ustvaril 178 milijard evrov prihodkov. Po prometu, ustvarjenem na mednarodnih trgih, je ta megakorporacija na 14. mestu na svetu. Kar nekaj poslov je izvedla tudi v ZDA. Drugi tir bi bil zanjo (če predpostavljamo, da bi bila kot najcenejša ponudnica na razpisu nazadnje izbrana) po vrednosti in obsegu relativno nepomemben, a simbolno eden od prelomnih projektov. Tudi Kitajska, podobno kot ZDA, ima docela jasno opredeljene svoje dolgoročne geostrateške interese. Z infrastrukturnimi projekti v državah članicah EU si odpira vrata na evropski trg. Za zaščito teh svojih interesov bo uporabila vsa sredstva, od pravnih do političnih. Odškodninska tožba zoper Slovenijo je verjetno še najmanj. Kitajska lahko denimo preusmeri tovor iz Luke Koper in tako po žepu udari slovensko državno podjetje. Lahko se maščuje prek svojih neposrednih investicij v Gorenju ali Krki. Ali pa, in to bi bilo najbolj zoprno, kar prek dobave zaščitne opreme, cepiva in znanja v kampanji proti covidu-19. V drugem valu epidemije bomo vse to krvavo potrebovali.
