Zaprtje šol po vsem svetu zaradi pandemije covida-19 je povzročilo doslej največjo prekinitev izobraževanja otrok, ki je prizadela več kot milijardo učencev.
Tisti, ki so se vrnili v šolo, se soočajo z novimi izzivi, kot so maske, omejevanje socialnih stikov, nezadostna oprema za umivanje rok in strah pred okužbo. Ker pa se digitalni razkorak poglablja, večina učencev v zadnjih nekaj mesecih ni imela možnosti, da bi pouku sledila od doma. Zaradi tega bodo v zaostanku in vrnitev v učilnice bo postala bolj zastrašujoča tako zanje kot za njihove učitelje.
Vendar imajo v mnogih pogledih še vedno srečo. Novi izzivi, s katerimi se morajo spopadati, se nikakor ne morejo primerjati s katastrofalnimi dolgoročnimi posledicami, ki jih ima popolno pomanjkanje izobrazbe, zlasti v najrevnejših državah in državah, ki so jih prizadeli konflikti ali krize.
Izkušnje iz preteklih kriz kažejo, da dlje ko so otroci odsotni od pouka, večja je verjetnost, da se ne bodo vrnili v šolo. Prav tako vemo, da so otroci, ki ne hodijo v šolo, izpostavljeni večjemu tveganju nasilja, zlorab in izkoriščanja. Deklice se soočajo z dodatnim tveganjem zgodnje poroke in nosečnosti. Zaradi pandemije in ker so zdravstvene storitve, prehrana, cepljenje, imunizacija in zaščita otrok, ki so bistvenega pomena, začasno ustavljene, so otroci izpostavljeni tudi podhranjenosti, boleznim, duševnim motnjam in zlorabam.
Ali lahko v teh zelo težkih okoliščinah še vedno zagotovimo izobraževanje naših otrok? Odgovor je odločen »da«. Vendar si bomo morali, kot to počnejo vzorni učenci, še bolj prizadevati, da bi dosegli želene rezultate.
V odziv na svetovno pandemijo so Evropska unija in njene države članice (tako imenovana ekipa Evropa) pokazale, da se s sodelovanjem dosežejo boljši rezultati. Ker smo lahko z našimi partnerstvi dokazano uspešni, lahko EU in Unicef skupaj trajno vplivata na rezultate izobraževanja po vsem svetu.
Obstajajo konkretni ukrepi, ki jih lahko sprejmemo za zaščito prihodnosti otrok. Ti ukrepi bodo temeljili na obstoječem delu ter se razvili v nove in inovativne smeri. To pomeni, da so že zdaj potrebne naložbe, da bi se najranljivejši otroci lahko ponovno vključili v izobraževanje. Poleg tega je treba zagotoviti, da so njihove šole varne in da se njihovi učitelji lahko odzovejo na njihove potrebe. Hkrati je treba tudi preoblikovati izobraževalne sisteme, da bodo otroci šolo končali z znanjem in spretnostmi 21. stoletja, kot so digitalne spretnosti in podjetniško usposabljanje, ter bodo pripravljeni na novi svet.
V zadnjem času smo priča ogromnim spremembam: številne vlade zagotavljajo izobraževanje prek spleta, televizije, radia in mobilnega telefona. V Somaliji se na primer učne ure v učilnici posnamejo in naložijo na tablične računalnike na sončno energijo in so kot take na voljo otrokom. V Kirgiziji imajo otroci brezplačen dostop do učenja na daljavo prek spletnih platform, treh nacionalnih televizijskih kanalov in dveh mobilnih omrežnih aplikacij. V Vietnamu so bili nekateri preizkusi znanja in moduli umaknjeni iz učnega načrta, drugi pa so bili preloženi, tako da bodo lahko učenci vse naslednje leto zaradi učnega izostanka nadoknadili zaostanek ter da se zmanjšata akademski pritisk in psihosocialni stres.
Prvi znaki okrevanja se že kažejo in zdaj je treba na njih graditi. Preoblikovati je treba izobraževalne sisteme, sprejeti tehnologijo, odpraviti ovire in vsem otrokom omogočiti enak dostop do sodobnih izobraževalnih sistemov.
To mora vključevati odpravo vrzeli v spletnem izobraževanju. Izkoristiti moramo možnosti spletnega učenja in vlagati vanje, in sicer ne le v osnovna znanja in spretnosti, kot sta branje in matematika, temveč tudi v digitalne in podjetniške spretnosti ter spretnosti, potrebne na delovnem mestu, da se bodo mladi lahko vključili v delovno silo.
Zaradi svetovne gospodarske krize je treba pred rezi zaščititi predvsem proračune za izobraževanje. Izobraževanje je treba obravnavati kot del načrta za okrevanje po covidu-19: namesto da se finančna sredstva usmerjajo proč od izobraževanja, je potrebnih več naložb za okrepitev izobraževalnih sistemov. Izobraževanje je bistvenega pomena za človekov razvoj, na katerem temeljijo vse naložbe EU v mednarodno sodelovanje, te naložbe pa se bodo v prihodnjem obdobju še okrepile v okviru razvojnega financiranja EU. Boljša obnova velja tako za izobraževanje kot za kar koli drugega.
Obseg te krize zahteva globalen in usklajen odziv, pri čemer nameravata biti EU in Unicef v ospredju tega odziva. Izobraževalna skupnost mora skupaj pripraviti globalni akcijski načrt, ki bo utrl pot pravičnemu in kakovostnemu izobraževanju za vse.
Ponuja se nam enkratna priložnost, da po tej krizi uberemo drugačen pristop in da neenakosti odpravimo z bolj trajnostnimi socialnimi sistemi.
Pri tako obsežnem projektu se moramo zavedati, da dosedanji pristopi ne pridejo več v poštev. Če se zdaj naučimo pravih lekcij, lahko na novo oblikujemo in zagotovimo boljše izobraževalne sisteme tako za to generacijo kot tudi za naslednjo.
Jutta Urpilainen je evropska komisarka za mednarodna partnerstva, Henrietta H. Fore pa je izvršna direktorica Unicefa.
