Vandal. Izobčenec. Grafitar. Politični aktivist. Umetniški terorist. Najslavnejši ulični umetnik. Vse to je Banksy. Ime, ki ga pozna ves svet, a le peščica ve, kdo se za njim skriva. Umetnik namreč javnosti ostaja neznan, anonimnost ceni bolj kot vse drugo, identiteta ostaja nerazkrita. Lahko bi bil kdor koli, teorij o tem je nešteto. Mnogi so postali obsedeni z lovom nanj, med drugim detektivi in novinarji, nekateri so prepričani, da Banksy sploh ne obstaja, ampak gre zgolj za utvaro, dobro zasnovano oglaševalsko prevaro. »Ne gre za samopromocijo, anonimnosti se ne bom nikoli odrekel,« je nekoč komentiral sam.
Anonimnost in skrivnostnost ga delata le še bolj zanimivega, mu pa kdaj tudi škodujeta. Ravno zaradi skrite identitete je nedavno izgubil tožbo proti podjetju Full Colour Black, ki je uporabilo njegovo podobo moškega tik pred metom šopka rož. Njegovi predstavniki so pred šestimi leti uspešno registrirali blagovno znamko te stenske poslikave, ki jo je naslikal v Jeruzalemu. Uporabo podobe so v podjetju utemeljili s pojasnilom, da je javnosti neznan, urad EU za intelektualno lastnino pa jim je prikimal. »Umetnika ni bilo mogoče prepoznati kot nespornega lastnika dela, saj je njegova identiteta ostala skrita,« so pojasnili odločitev. »Banksy se je odločil ostati anonimen, in namesto da bi slikal na platno ali na svoji lastnini, povečini slika grafite na lastnini drugih brez njihovega privoljenja.«
Še bolj je javnost pred dvema letoma šokiral z razrezom ene svojih najslavnejših podob, Deklice z rdečim balonom. Takoj po njeni rekordni prodaji za več kot milijon funtov na dražbi v avkcijski hiši Sotheby's v Londonu je slika namreč spolzela skozi spodnji rob okvirja, v katerem je bil skrit posebni rezilni mehanizem, in se razrezala na trakove. Začetni šok in zgražanje prisotnih je kmalu zamenjalo navdušenje, češ da Banksy ni uničil umetnine, ampak je ustvaril novo. Njena vrednost je v nekaj sekundah poskočila, nekateri ocenjujejo, da za vsaj šestkrat. Potegavščino opisujejo kot eno največjih v zgodovini umetnosti, za Banksyja pa pravijo, da se igra s čustvi ljudi in da je s tem postavil v ospredje dve ključni vprašanji – komu sploh pripada umetnost in kaj je vrednost.
A to ni prva lumparija, ki jo je fant iz Bristola ušpičil. Na zemljevid »vandalov umetnosti« je vstopil leta 2003, ko je steno londonskega muzeja Tate »okrasil« z lažno umetnino, sledili so še drzni napadi v Parizu, New Yorku. Nikoli ga niso dobili. Sam pa si je s tem prislužil svetovno slavo.
Orožje v rokah nevidnih
Pot do nje se je začela z grafiti. »So eno od redkih orožij tistih, ki nimajo skoraj ničesar,« je pojasnil v enem od redkih intervjujev. V dokumentarnem filmu Banksy in vzpon vandalske umetnosti (Banksy and the rise of outlaw art) njegov prijatelj razlaga, kako je imel v šoli pri likovnem pouku nezadostno oceno, a da je njegovo delo že takrat izstopalo. Nima izobrazbe umetniške smeri, ime si je zgradil z grafiti na lokalni sceni. Njegova dela so že od nekdaj vsebovala družbeni komentar in politična sporočila, ki se mu zdijo enako pomembna kot podobe same, pomembno je tudi mesto grafita – mora se dobro videti. Sčasoma si je začel pomagati s šablonami, kar mu je zelo skrajšalo čas risanja in policistom dodatno otežilo lov nanj. Ker se pravi grafitarji niti v sanjah ne bi dotaknili šablone, so ga nekateri začeli gledati postrani. Nanje se ni oziral.
»Nikoli si ne želim imeti razstave v galeriji. Če bi mi zanjo kdo ponudil veliko denarja, bi ga nekam poslal. Ne čutim potrebe razstavljati v galerijah, da bi moja dela dobila legitimnost,« je bil prepričan leta 1995, na začetku svoje poti, ko je bil povsem zadovoljen s pohvalo in kakšnim brezplačnim pivom v pubu. A čeprav je sčasoma začel delati tudi po naročilu in je imel nekaj razstav, ohranja filozofijo, da lahko znan in uspešen umetnik postaneš tudi drugače, ne le tako, da si »neki debel bogataš na steno obesi tvoje slike«.
Svet umetnosti je zanj največja potegavščina. »To je svet privilegiranih, pretencioznih in slabotnih. Sodobna umetnost je sramota. Še nikoli ni tako veliko ljudi uporabljajo tako veliko stvari in si jemalo tako veliko časa, da pove tako zelo malo. Je pa to verjetno posel, v katerega najlažje vstopiš brez talenta in nekaj zaslužiš,« je leta 2006 modroval za revijo Swindle. Splet je njegove podgane, miši, opice, otroke, naravo, ki so jih prej lahko videli zgolj na ulicah britanskih mest, ponesel v svet, s čimer sta zrasla njegovo občinstvo in priljubljenost.
Fant iz Bristola, ki ga je vsakodnevno preganjala policija, si verjetno res ni mogel predstavljati, da bi njegova dela lahko dosegala milijonske zneske. Rekord je postavil oktobra lani, ko so na dražbi za 9,9 milijona funtov prodali delo Devolved Parliament. »Svetu imam veliko povedati,« je nekoč opisal, kaj ga žene. Mnogi so mu prisluhnili, tudi Angelina Jolie in Brad Pitt ter Christina Aguilera, ki so z nakupom del njegovo priljubljenost postoterili, cene njegovih umetnin pa so se čez noč vsaj podvojile.
