Čeprav skupino Laibach večina spremlja predvsem prek koncertov, ki so v resnici performansi z domišljeno scenografijo, kostumografijo in koreografijo, je njihova umetniška praksa ves čas večmedijska – sega tudi na področje vizualne umetnosti, torej slike, kseroksa, grafike… »Na eni strani sprožajo njihove podobe v gledalcu fascinacijo nad dramatičnostjo, močjo in spektakelskim učinkom. Na drugi strani pa nelagodje, ki ga producira skupek znakov in obloženost s simboli, kar krepi potujitveni učinek,« pojasnjuje kustosinja razstave Ausstellung! Laibach Kunst v galeriji P74Barbara Borčić.
Veriga prilastitev
Razstavo uvaja avtoportret nekdanjega frontmana Laibachov Tomaža Hostnika (1961–1982). Na najzgodnejše obdobje njihovega ustvarjanja se namreč tokratna postavitev tudi navezuje: leta 1982 in 1983 so imeli prvi razstavi v galeriji Škuc. »Na sliki že vidimo osrednje značilnosti njihovega dela – njegova podoba je dodana na neko drugo podobo, kar so sami imenovali retroavantgarda oziroma apropriacija neke podobe, v katero interveniramo s svojo. V njihovem plastenju pomenov, ki se nanašajo na umetnost, zgodovino in politiko, lahko pride do cele verige nadaljnjih prilastitev,« dodaja kustosinja.
Laibachovci so vedno nastopali kot kolektiv, ne kot posamezniki, zavračali so individualnost in vpeljevali anonimnost in uporabo psevdonimov. To pa seveda prikliče vprašanje, kdo oziroma kaj je avtor nekega dela, pa tudi vprašanje originala in kopije. »Tudi podnaslov razstave Re : kons : trukt prikliče misel na slovensko avantgardo in Srečka Kosovela, re pa je namig na to, da gre za novi konstrukt.«
Proletarski duh
Ikonično rekonstruirana je postavitev celostenske kompozicije enakih, a z vsakim kseroksom (fotokopijo) bolj bledih podob Laibachovega »metalca«, kasneje imenovanega tudi kovinar ali delavec, za njegovim hrbtom so obrisi tovarne. Čez multipliciranega metalca je namreč provokativno postavljena klasična slika jelena; gre za apropriacijo oljne slike škotskega višavja sira Edwina Landseerja, ki jo je leta 1851 za jedilnico v londonski westminstrski palači naročil britanski parlament.
Škoti so v svoji želji po neodvisnosti tej podobi vedno pripisovali identifikacijski moment, zato je naposled pristala v njihovi narodni galeriji. »Govori o kapitalističnem svetu, o trgu umetnosti in naročilih, ki prihajajo od oblasti. A tudi podoba metalca s tovarno je nastala leta 1945 kot naročilo socialističnega sistema delovnega ljudstva in je reprezentirala herojskega delavca in udarnika. Člani Laibacha so se počutili kot nasledniki revolucionarnega proletarskega duha in domačih, trboveljskih Rdečih revirjev,« pojasnjuje kustosinja.
Če bi postavitev koga morda spomnila na kakšno delavsko barako, v kateri bi na kserokse delavcev kdo obesil »kičasto« sliko jelena, je razmerje v sosednji prostorski instalacija zamenjano. Stenske tapete, polne motivov jelena, ustvarjajo vtis (malo)meščanskega stanovanja, ozek prostor pa »moti« monumentalna, ekspresivna slika delavca. Vsebuje tudi intervencijo z navezavo na koncept ready-made in Duchampa, ki je v nekem smislu tudi njihov vzornik. »Laibach apropriacijo vedno pokaže, nikoli je ne skriva,« dodaja sogovornica.
Razstave v tovarnah
Podobno je z manipulacijo motiva tovarne na linorezih in lesorezih v sosednjem prostoru. Če na eni steni prepoznavamo očitne obrise industrijskega obrata, so člani Laibacha z rdečo linijo označeni fragment iz figurativnih grafik na drugo steno prenesli v povečani, precej bolj abstraktni in shematizirani, domala neprepoznavni obliki. »Tisto, kar sprva vidimo in razpoznamo v referencialni vezanosti na stvarnost, torej ni zmerom tisto, kar dejansko je. Lahko je tudi diametralno nasprotno.« Tudi grafike tovarn so včasih nastajale kot naročila: »Podjetja so jih podarjala svojim rudarjem, ko so odhajali v pokoj, razstave grafične umetnosti v tovarnah so bile pogoste,« pravi Borčićeva. Tudi razstava se konča z veliko poetično silhueto tovarne iz materiala, ki ga Laibach do zdaj ni uporabljal – strešne lepenke in brusnega papirja. Da je na otip sila neprijetna, ni naključje – na tej referenc, dvoumnosti in protislovij polni razstavi namreč naključij ni.
