Če ne bi bilo korone, bi jih bilo več tisoč, a je bilo slovenskih navijačev na kraljevski etapi v spodbudo petim našim kolesarjem s prvima imenoma dirke na čelu še vseeno največ. Večina se jih je zbrala v slovenskem kotičku dobra dva kilometra pred ciljem prelaza Col de la Loze. Na višini že čez dva tisoč metrov nadmorske višine, kjer ni več dreves.
Prešerno je bilo s plesom ob Golici – tokrat pač samo iz zvočnikov – in s planinskim humorjem v kolesarski družbi. Saj mnogi so oboje. Marko Mohorčič in Sebastjan Komac sta bolj obžalovala, da ju niso spustili na vrh, »ker tam je baje zastonj pivo«. Le do dveh kilometrov do cilja so spuščali gledalce, tudi dvojec z goriškega konca so ustavili, čeprav so nekateri prišli dlje. Kdo bi razumel Francoze. A niso tarnali, ko so se nižje zbrali z vseh koncev Slovenije. »Združeni smo, imamo se fino in navijamo za vse športnike,« je dejal nekdanji veslač Jani Klemenčič, ki bi rad videl slovensko slavje na Elizejskih poljanah. Kot kaže, se bo izšlo. »Ker ženske so rekle, da bodo šle v Pariz le, če bodo odprte trgovine,« je dodal Gorazd Lukman.
Žena na kolo, mož v gradbena dela
Do tja je kar daleč, še nekaj dela čaka tudi navijače. Tokrat so se porazdelili po 21-kilometrskem vzponu, tudi na prelazu Madeleine jih je bilo kar nekaj. Ob vznožju smo srečali družino iz Radencev, ki je zaradi koronavirusa Nizozemsko zamenjala za Francijo. »Bili smo na Azurni obali, dirka je le dodatek. Noro, kakšna karavana je to,« je bila presenečena Urša Jelen, ki se ne boji, da naša dva ne bi slavila na koncu. Dobro se ji zdi, ko zdaj Slovence vsi pozdravljajo. »Po tablici vidijo, potem pa vzklikajo Roglič in dvigujejo palce. Lahko smo zelo ponosni,« pristavi njen oče Oliver Jelen, ki kar ne more verjeti, kam vse rinejo kolesarji: »Noro, da to zdržijo, in to kar tri tedne. Jaz 'crknem' že na Pekrsko gorco.«
To je bil le uvod v slovenski ovinek, ki ga je dobesedno zakoličila družina iz Litije. »Žena Ksenja je šla gor s kolesom, mene pa so čakala gradbena dela. Klini, karabini, vezice…« se je malce pohvalil Marko Adamovič, ki je z vsemi zastavami, majicami in plakati opravil delo za več ljudi. To so navijaške izkušnje z lanske Vuelte in od drugod. »Imam še megafon, na radiu zavrtim Rogličevo himno in Golico.« Le televizija jim še manjka, sta jo pa imela francoska soseda, ki jima je hčerka Maja Adamovič Jug pridno nalivala džin tonik. Lani v Španiji jim je pomagala do šampanjca, ker zna jezik, tokrat so ga že imeli na hladnem: »S Francozi se ne moreš nič zmeniti, nič ne znajo.«
Rumeni Rogla ali Pogi?
»Pogačarju kapa dol, hud je, 'opasen', a mlad. Še bo lahko zmagal. Radi bi, da zdaj Primož, in tega ne vzeti narobe, navijamo za vse,« je dejal Adamovič. Ja, kar večini sogovornikov bi bilo žal, če Rogliču ne bi uspelo. Saj ne, da Pogačarju ne bi privoščili. »Zdaj smo pa že kar malo izbirčni,« je odkimal Bernard Čižman iz Domžal, ki je prišel s starejšim bratom Benjaminom in bratrancem Jako Čižmanom. Zanimiva debata se je vnela med trojico, nekako v tej smeri, da smo postali že malo prevzetni. »Kdor koli bo, bo neverjetno, samo, da bo,« je modro sklenil Benjamin. Jaka pa je v tem stilu dodal: »Saj bo cesta dala odgovor.«
To so bili najmlajši samostojni popotniki, kar smo jih srečali – 23-letni Benjamin in dva štiri leta mlajša sopotnika. Pa niti niso tako navdušeni kolesarji. »Bolj navijači lahke kategorije.« Ki pa so jim skavti dali široka obzorja in znanje preživetja v naravi. Obisk Izraela, polžje farme v Španiji, zdaj pa še to, ko najstarejši ni več mladi voznik in so le dobili dovoljenje staršev. »Zaradi 'mrča' smo tudi tu,« se je zarežal Bernard, s čimer je mislil ves promocijski material, ki ga delijo iz karavane. Ja, če znaš loviti in nisi preveč sramežljiv, si z lahkoto napolniš trebušček, pa še spominke za vse sorodstvo in prijatelje zlahka nabereš.
Kolo zasvoji, čeprav te kdaj ubije
Morda jih bo nekoč prevzelo še kolesarstvo, kot je skupino Neuničljivi, kot se je poimenovala združba iz Domžal. Treba je povedati, da sta se včeraj na Col de la Loze povzpela tudi Rogličeva izbranka Lora Klinc in njen brat Dominik, ki sta samo zmajevala z glavo, kaj so si zamislili prireditelji. Česa tako ubijalskega še ne, pa čeprav sta že marsikaj doživela. »Jaz tudi ne. Takšnega v Sloveniji ni,« je dejal neuničljivi Richie Skala. Pa Mangart? »Daljši, samo ne tako strm.« Mogoče je malo podoben Goltem. »Zadnjima dvema kilometroma, tu jih je pa sedem,« je pristavil Edo Capuder.
»Zajeban,« pa je brez dlake na jeziku siknil Borut Zalokar, ki je predlani za abrahama prevozil Alpe d' Huez. Kakšnih deset let že kolesari skupaj družba šestih, od katere je v Franciji še Eugen Bernardič. »To te kar malo zasvoji. Lani Giro, predlani Tour. Ampak takrat smo šli za deset dni in si še malo ogledali Provanso, da so žene lažje preživele,« se je namuznil Zalokar, ki bo kolesaril, »dokler bom mlad. Potem pa bomo mi tudi malo z avtodomom in kaj spekli, pa mogoče električno kolo.« A uspeh, kot se obeta, je morda neponovljiv, zato ga niso želeli izpustiti. In so – ker ni šlo drugače – prišli »le« v Alpe.
