Kaže, da jo gazijo pretežno z njene, desno usmerjene strani (sama je zatrdila, da ni levičarka, sam jo dojemam drugače). Napadajo jo ljudje, ki so popadli idejo sprave kot priložnost za obračunavanja, netenje prepirov, sovraštva, spodbujanje patetičnega domoljubja, idejnega dogmatizma, klerikalizma, za proslavljanje njihove domnevno zakasnele zmage, ki je kolaboranti nikoli niso in je nikoli ne bodo dosegli, mnogi pa tudi za beg od lastne sence, ki jih kot nočna mora spremlja od nekdanjega gorečega članstva v ZK. V prvi sovražni vrsti rovarijo proti njej njeni nekdanji kolegi, bivši militantni komunisti (taki so praviloma študirali obramboslovje), kar ona nikoli ni bila.
Zame je tragična figura. Ne morem se znebiti vtisa, da je intelektualna raven današnje vladajoče garniture uboga, kot že dolgo ne pomnim. Nekako psihopatsko mi učinkujejo, uživaški v strašenju, v podpihovanju sovraštva, v antiintelektualizmu, v patološkem hlepenju po medijih, po krčevitem prizadevanju, da bi spremenili narodov značaj. Ljudje že dolgo slutijo, da strankokracije – zaradi lastnih koristi – manipulirajo z njimi. Jim tvezejo zgodbe o uspehu, o nekakšni globoki državi, o krivosodju, presstitutkah… Ker njihove medije le malokdo gleda in bere, napadajo gledljivejše javne, zlasti javni TV-servis, se pustijo financirati iz tujine, ustvarjajo nekakšne nove dogmatske in klerikalne povezave, klečeplazijo pred močnejšimi, prodajajo vse živo, kar sta ustvarila še samoupravljanje in socializem, njihova kreativnost pa sega zgolj do izumljanja abotnih preletov letal, populističnih mednarodnih plezarij, nenehnega opozarjanja na zasluge, ki da jih imajo, na trpljenje, ki so ga prestajali v komunističnih zaporih. Te zgodbe so ljudem znane, prej so ene poslušali štirideset let, zdaj druge že trideset. In vse to sta SDS omogočili kolaborantski strankokraciji DeSUS in SMC. V javnosti uživata skupaj okrog 2-odstotno podporo, šopirita pa se zgolj zaradi osebnih koristi svojih plačancev. Tudi zato ljudje ne hodijo na volitve.
V soboto, 12. 9., sem si na javni TV ogledal prenos proslave v spomin na priključitev Primorske. Zazdelo se mi je, da sporočilnost te proslave lebdi nad petkovimi protestnimi pohodi po ulicah Ljubljane in nekaterih večjih mest. Ti nosijo duha ustvarjalnosti, urbanega, optimističnega, mladega upanja, duha nepremagljivega upora zoper zatohlost, ki nam jo vsiljuje sedanja vladajoča garnitura. Verjamem, da nam jo bo kraška burja slej ko prej odpihnila.
Josip Meden, Ljubljana
