Sonyjevi videokameri zv-1 bi lahko rekli tudi himera. Saj veste, starogrško mitološko bitje z glavo in trupom leva, kozjo glavo na hrbtu ter kačo namesto repa. Zanemariti ne gre niti dejstva, da bruha ogenj. Podobno velja za zv-1. Videti je kot Sonyjev žepni fotoaparat rx100 vii in ima tudi njegovo tipalo za sliko CMOS exmor RS tipa 1.0 z ločljivostjo 20,1 milijona pik (MP) in procesor bionz x. Hkrati ima objektiv Sonyjevega fotoaparata rx100 v za boljše ostrenje ter filter nevtralne gostote (ND) za boljše snemanje zunaj. Torej fotoaparat, ki sicer zna fotografirati, vendar je v resnici namenjen snemanju videov. Poleg tega pa njegova zmožnost hitrega preklapljanja med ostrenjem oseb in predmetov naravnost »zažiga«.
Kljub himeričnosti zv-1 ni neprijetnega videza. Je pravzaprav precej prikupna napravica, ki je po obliki sodeč idealna za snemanje ali vloganje na terenu. Tehta približno 294 gramov, njene mere pa znašajo 105,5 × 60 × 43,5 milimetra. Na otip sicer ni strašno premijska, a tudi cenena ne. S ceno okoli 820 evrov pa je za kar tretjino cenejša od Sonyjevega fotoaparata rx100 vii.
Kakovost posnetkov je odlična za tako kompaktno napravo in omogoča snemanje v ločljivosti 4K. Barve so naravne, slika je tekoča, možna je tudi stabilizacija slike, ki pa nekoliko zmanjša kadre. Za kakovostno zajemanje zvoka poskrbi vgrajeni usmerjeni mikrofon s tremi mikrofonskimi kapsulami, Sony pa v paket vključi tudi brezplačen vetrni zaslon oziroma mački podoben cof, ki ščiti mikrofon pred sunki vetra. Največja zvezda naprave je nedvomno njena odlična zmožnost sledenja izostrenim osebam oziroma predmetom, hitro preklapljanje ostrenja in prijetno zamegljevanje ozadja. Predvsem zmožnost izredno hitrega preklapljanja med ostrenjem in osredotočenostjo slike na obraz ter ostrenjem in osredotočenostjo na predmete, ki jih približamo objektivu, je izrednega pomena za številne vlogerje, ki se ukvarjajo s predstavitvami, testi ali promocijo izdelkov. Hkrati pa nas to pripelje tudi do ene od glavnih kritik naprave.
Skrite funkcije
Izkušnja brskanja po njenih menijih je obupna. Kdor ni že predhodno posvečen v Sonyjeve menije, bo imel težave tudi pri brskanju po menijih zv-1. Še sreča, da je večinoma možno vse rešiti z izbiranjem med različnimi samodejnimi načini. Večinoma. Najbolj opevana lastnost kamere je namreč nerazumljivo dobro skrita, da smo jo našli šele zadnji dan testa in še takrat zgolj po zaslugi brskanja po spletu, ker smo bili šokirani nad poraznim razkorakom med obljubljenim in tem, kar je kamera v praksi kazala. V želji po preizkusu preklapljanja ostrenja med obrazom in predmetom smo v meniju iskali način za vklop te funkcije. Še najbližje iskanemu smo prišli z izbiro zameglitve ozadja (background defocus), vendar na naše razočaranje kamera med testom ni želela preklopiti na predmet, ki smo ga držali v dlani. To je storila šele, ko smo uporabili stari trik zakrivanja obraza.
Bili smo začudeni, saj so pri Sonyju izrecno trdili, da z zv-1 teh težav ne bo več. Temu, da smo jih imeli, se ne bi smeli čuditi. Vklopili smo napačno funkcijo. Iskali smo namreč funkcijo »product showcase«, ki pa je v meniju zaradi nam neznanega razloga ne boste našli. Vklopite jo namreč izključno s skoraj neopaznim gumbom z oznako c2 (?!). Da bi bila stvar še bolj nejasna, je na istem gumbu narisan koš za smeti, kar pomeni, da je njegova osnovna funkcija brisanje vsebin. To ni gumb, ki ga pritiskate v tri dni, da bi videli, kaj se zgodi. Ampak dobro. Recimo, da vas kdo opozori, kje se funkcija vklopi, tako da zdaj veste. Hkrati ponovimo, da funkcija deluje odlično. Hitro, gladko in zelo zanesljivo. Bili smo kar presenečeni. Še posebno v primerjavi z izkušnjo pred odkritjem gumba c2.
Majhna baterija
Nekoliko resnejša težava je slaba baterija. Uradno naj bi zdržala do 45 minut, vendar se je med našim testom izpraznila hitreje. Uporaba rezervnih baterij, ki so na srečo vsaj majhne, bo med snemanjem na terenu nujna. Dodatna težava je vidni kot kamere, ki tudi z uporabo Sonyjeve ročke za brezžično upravljanje gp-vpt2bt (prodaja se ločeno) komaj zajame kaj več od zgolj obraza. Na teren bo torej treba vzeti še palico za sebke. Hkrati pa nismo povsem prepričani glede vrtljivega LCD-zaslona, ki se odpira na stran. Raje bi videli, da se odpira navzgor. V trenutni obliki bo pogled med snemanjem neizbežno bežal vstran. Dodatna čudaškost zaslona je tudi dejstvo, da je sicer občutljiv za dotik, vendar na tak način ni mogoče uporabljati menijev. Z dotikom na zaslon lahko zgolj vklopite in izklopite ostrenje. Odsvetujemo pa tudi uporabo polariziranih očal. Njihove leče namreč zatemnijo zaslon.
Kamera zv-1 je torej himera. Sestavljena je iz različnih delov in ima posledično tudi nekaj s tem povezanih šibkih točk. Hkrati pa ima zelo jasne prednosti in za nišne uporabnike, ki potrebujejo natančno to, kar zv-1 ponuja, predstavlja zelo dobrodošlo orodje.
