Javno pismo flavtistke Irene Grafenauer, s katerim se je odrekla načrtovanemu jesenskemu koncertu s Slovensko filharmonijo, je te dni v javnosti vzbudilo nemalo pozornosti – delno verjetno zato, ker imajo besede ugledne umetnice pač določeno težo in odmev, delno zaradi tega, ker so bile te besede tudi sicer »težke« oziroma za slovenski prostor neobičajno neposredne. Kot je pojasnila, se je za prvo tovrstno odpoved v življenju odločila predvsem zaradi slabe komunikacije s strani vodstva, ki je ni obvestilo o spremembah v programu (in zamenjavi dirigenta), temveč je zanje izvedela šele posredno – kar je bila očitno kaplja čez rob pretežno prezirljivemu odnosu, ki ga je naša nacionalna glasbena ustanova že vrsto let izkazovala do te vrhunske glasbenice. »Postaja me sram, da sem častna članica ustanove, ki jo vodijo interni lobiji, lastni interesi in politična ozadja, ki vladajo javnemu sektorju v kulturi,« je še poudarila.
Seveda je od daleč težko presoditi, ali je šlo pri zapletu le za spodrsljaj oziroma neprimerno vedenje trenutnega vodstva, za merjenje sil med različnimi interesnim...
