In ves čas pred začetkom šolskega leta ter prve dni v septembru se nam je dogajal ta totalen razkorak med priporočili in odloki. Slovenci ne znamo več živeti s priporočili. Zahtevamo jasna navodila, jasne prepovedi in zapovedi. Nam ni dovolj, da nekdo zapiše priporočila, saj s tem prelaga odločitev na nas same. Ali pa na naše šefe, ravnatelje in starše. Mi zahtevamo nekaj črno na belem. Kaj je dovoljeno in kaj ne. Kaj se kaznuje in kaj ne.
Sami kličemo na pomoč trdo roko. Avtokratsko vodenje naših življenj. Ker smo malo zmedeni, še bolj prestrašeni, vmes tudi jezni in celo depresivni, je za nas edina rešitev močan gospodar. Močna oblast. Močna sila, ki bo v kratkem tudi obračunala s tistimi, ki se delajo norca in vsega skupaj ne jemljejo resno. To so bili v tem tednu vsi tisti okuženi, ki niso hoteli izdati svojih kompanjonov. Nočejo oblastem izdati posameznikov, s katerimi so se družili, objemali, poljubljali ali celo seksali. Največja možna groza in mora. Oblast je zmedena in nemočna in Jelku zato ni preostalo drugega, kot da je res samo zavzdihnil, kako nam pomaga le molitev in prošnja.
Vsi okuženi, ki molčijo, ki ne izdajo vseh imen, so sumljivi. So notranji sovražnik številka ena. So kot vohuni, ki ne izdajajo svojih virov. Nevarni špijoni, ki rovarijo proti državi. Treba jih je nadzorovati in iskati njihove vire.
V osemdesetih se je takšne lovilo po dolgem in počez. Ti romantični časi, ko smo vsi oprezali, kdo nas posluša, kdo nas zasleduje in kdo nas nadzira. Znane so zgodbe, kako so se takrat v alternativnih družbah kar naenkrat pojavili posamezniki, ki niso rekli niti besede. Sloneli za šankom in celo popoldne pili eno kavo. V kakšni brezvezni Varteksovi obleki z ocufanim kovčkom med nogami. Eni so bili tudi bolj direktni in prek kakšnega znanca namignili, da naj pazimo, kaj delamo v tujini, kaj pišemo v Tribuni ali Mladini ali kaj oddajamo na Radiu Študent. En tak samozaščitni osebek je prišel na parkirišču pred stanovanjskim blokom do mojega očeta in mu prijateljsko zašepetal: Vemo, kaj dela vaš sin. Naj ga ne serje še naprej. Lahko, da se ne bo dobro končalo. Skratka, sporočilo je bilo jasno: imamo vas na očeh.
V času, ko so aretirali Janeza Janšo in priprli še preostalo trojico znane četverice s kratico JBTZ, smo vedeli, da smo še bolj na očeh. Na Radiu Študent smo takrat postavili dežurstva. Dežurali smo 24 ur na dan. Formirali mestno stražo v kleti osmega bloka študentskega naselja. In to samo z enim namenom: da nam česa ne podtaknejo. Bili smo prepričani, da je to osnovna taktika tistih, ki nas hočejo utišati. Čista vohunska igra. Podtakniti kaj v kakšen predal in iz tega narediti štalo. Saj veste, vedno gre za kakšen zaupen dokument. Kakšno navodilo ali ukaz, ki lahko ogrozi suverenost države.
V zadnjih časih se nam v Sloveniji dogaja prav to. Kopičenje vohunskega materiala. No ja, ni ravno vohunski, je pa material, ki naj bi diskreditiral ali eliminiral posameznike, skupine, institucije ali organizacije. Nabiranje obremenilnih materialov, pričevanj in slikovnega špijoniranja. Eno takšno nonstop igračkanje s ciljem, kdo bo zbral več. Več neumnosti, več bizarnih konstruktov, več izmišljotin in več neverjetnih zarot.
Enkrat bo treba obrniti ploščo. Prenehati s temi otročarijami. Prenehati spodbujati in producirati ta informacijski šoder, ki nas tlači k tlom kot kakšna utež. Eno samo predrkavanje in prerekanje. Eno samo žuganje in zlivanje gnojnice. Prenehati z naslovi, kako je nekdo nekoga drugega sesul v debati, in nehati tekmovati, kdo bo imel večjo proizvodnjo lažnih novic in neresnic.
Seveda so to prazna upanja. V stilu Jelka Kacina lahko zapišem, da lahko le molimo in prosimo. To je lepo pokazal minister Aleš Hojs v zadnji Tarči. Dobesedno je razsul oddajo in voditeljico Eriko Žnidaršič. Čim večkrat moraš voditeljici povedati, da laže, da novinarji zavajajo in da so zadaj rdečkarji. Ta neznosna človeška vrsta, ki je kriva za vse. In vedno znova jih je treba odkriti, detektirati in prešteti.
Ravno to preštevanje je krivo za vse. Ta mlada država se stalno prešteva. Kdo je bil na kateri strani, kdo je bil za osamosvojitev in kdo ne, kdo je osamosvojitelj in kdo ne, kdo je junak in kdo ne, kdo je naš in kdo je vaš.
Tudi štetje okuženih je na isti ravni. To nabijanje s številom okuženih nas vodi v panično ukrepanje, kjer je vsak okuženi potencialni sovražnik. Potencialni nasprotnik, ki je obenem alibi. Alibi za vsak ukrep, alibi za vsak odlok in alibi za vsako represijo. Kar si očitno državljani v resnici želimo…
