Ko se je Maruša Štibelj (1986) začela ukvarjati s kolažem, so ji starejši kolegi rekli, da jo bo že minilo. »Med študijem likovne pedagogike sem se dolgo iskala, delala sem v filmskem studiu, se ukvarjala z animacijo, vmes malo fotografirala in pisala. Vedno sem torej veliko preklapljala med žanri, a šele v četrtem letniku se mi je pri urah slikarstva zgodil ključni prelom,« razlaga kranjska umetnica. Po eni strani je bilo krivo to, da je na fakulteto velikokrat pozabila prinesti barve, pa sušili so se ji čopiči, po drugi to, da so se ji zdele v ateljeju najzanimivejše stvari, ki so jih njeni študijski kolegi odvrgli.
Iz njih – denimo iz odvrženega krep papirja in kičastih prtičkov – so nastali njeni prvi kolaži. Ko ji je prijateljica za darilo prinesla še zbirko patinastih jugoslovanskih znamk, v starem babičinem stanovanju pa je našla tudi stare značke, je vedela, da ji le tehnika kolaža omogoča pravo kombiniranje različnih zgodovinskih kontekstov in pa fragmentov človeških zgodb.
Smo že prepozni?
Večina se ob omembi kolaža spomni na pisane papirje iz osnovne šole, a ta lepljenka oziroma trganka lahko nastaja še iz mnogih drugih materialov. »Pri slikanju si ljudje prestavljajo, da je treba zmešati barve, jih nanesti na platno in postaviti kompozicije, pri kolažu pa to kar spregledajo. A gre za enakovredno tehniko in razmislek o barvah, kompoziciji, sporočilnosti… V časopisih moraš denimo prelistati toliko in toliko strani, da najdeš prave motive, tudi pri barvah si podobno omejen, težko jih še kdaj ponoviš,« poudarja avtorica, da gre za razmišljanje izven znanih okvirjev.
Ko je torej krep papir in prtičke razplastila na velikem platnu ter jih prelila z vodo, je začela »slikati s kolažem«. Naposled je začela dodajati še izrezke iz starih revij, ki jih je danes še na bolšjaku težko najti, zato jih znanci k njej zdaj prinašajo kar samoiniciativno. Zvesta ostaja tehniki naključja, ki je kolažu lastna še iz časov avantgarde, pa tudi temu, da je bil velikokrat rabljen za politično propagando. Avtorica vsebinsko tematizira predvsem različne družbene odnose – med ljudmi, med spoloma, odnos družbe do posameznika… Njeni kolaži, s katerimi je zavzela vse celo Layerjevo hišo, empatično pričajo tako o slabi navadi zamujanja in identitetnih, sanjskih raziskovanjih kot o bližini in razdalji v času samoizolacije, o uničevanju narave in posledicah škodljivih političnih odločitev. »To, da kronično zamujamo, tako v medosebnih odnosih kot pri uvajanju družbenih sprememb, je pandemija sodobnega časa,« dodaja umetnica.
Povezani človeški fragmenti
Kolaž jo navdušuje tudi zato, ker je zelo združljiv z drugimi tehnikami – s keramiko Davida Almajerja je denimo v Layerjevi hiši postavila kolažno prostorsko instalacijo… »Kolaž ima še toliko neizkoriščenega potenciala, ki nastane pri sodelovanju več ljudi. Nujno je, da umetnost služi kot ogledalo družbi, a pomembno je, da povezuje, ne da ruši,« je prepričana Maruša Štibelj, ki je k soustvarjanju tokratne razstave povabila še nekatere druge avtorje.
Ko je bila pred leti na festivalu Collagistas v Milanu, je dobila tudi idejo za mednarodni festival sodobnega kolaža Kaos; letos poleti je že tretjič zapovrstjo vabil v Kranj. »Navsezadnje je kolaž blizu tudi gledalcem. Ne le, ker gre za zelo izpovedno tehniko, temveč tudi zato, ker že vse življenje listamo revije in časopise, tako da ljudje v kolaž vstopajo brez strahu, da ga – kot kakšnih drugih slikarskih tehnik – ne bodo razumeli.«
