Joži vstane izza mize in se nasloni na podboj vrat. »Oh, direktor. Vi res vse pozabite. Pa saj Kacinovo mesto je že zasedeno. Saj veste, da dobimo zdaj Pivčevo, no. A nič ne spremljate medijev? Ona se je prijavila že spomladi in je bila prva v čakalni vrsti. In v prijavi je celo zapisala, da bo stroške namestitve plačevala sama, obroke tudi, le kavico da ji bo plačeval Danilo Türk.« Kučan se namuzne, češ, kako je lahko to spregledal, in hitro spremni temo pogovora. »Kako pa je kaj z Danilom? Kakšne težave?« Direktor je namreč vedno rad na tekočem z dogajanjem v DPP-ju. »Ni težav. Vsake toliko misli, da je v New Yorku, in vpije kofi, kofi in butros, butros, pa mu Majda hitro prinese kufe, Lojze pa kruh s putrom. Potem se smejijo in Lojze zaigra na orglice in je vse v redu. Najbolj se razume z Mirom. Res pa je, da včasih misli, da je njegov sin in da sta Marjan in Janez Mirotova brata, in potem mu Miran razloži, da sta brata Marjan in Janez in da je Miro sin od telovadca Mira, in potem se smejejo in je veselo.«
»Oh, Joži. To pa je res fino. Lepo je to slišati. Ker prejšnji teden, ko ste bili na dopustu, smo imeli same težave. Tone Anderlič je po glavi usekal Golobiča in ta se je šel jokat k Francu Pukšiču, ki pa je mislil, da je Gregorja usekal Ivo Hvalica, in je potem Franc udaril Iva in je posredoval Virant in je bila nasploh cela štala. Še dobro, da si je Školč, kot vedno, vestno vse zapisal in mi je lahko poročal.«
Joži je zavzdihnila in se spomnila, da mora nujno odnesti sveže cvetje v predsedniški apartma, kot je svoji malo večji sobi pravil Tone Rop. Ta ima malce več pod palcem in misli, da je cel dom njegov. Pa ni. Tu so vsi enakopravni. Res pa je, da če daš Ropu vsake toliko prav in mu poveš, da je res on vse nastavil, je takoj boljše volje in ne teži vsakemu, ki pride mimo. »Joži, pa na Karla ne pozabite!« se je izza mize zadrl direktor Milan. Ja, ja, si je mislila Joži. Zdaj se je pa spomnil! Že pred poletjem je bilo dogovorjeno, da se Karlu ne pove ničesar o prihodu Aleksandre. Da bo presenečenje popolno… To bo vesel, ko jo bo zagledal z rožo na oprsju in nasmejano do ušes. Da mu le ne bi padlo na pamet, da bi morda tudi on poskusil z vrnitvijo nazaj v politiko. To mu moramo nekako preprečiti, je tuhtala Joži, ko je po hodniku nesla rože in čaj. Ozrla se je še v kopalnico, ki so jo ravno prenavljali. Na tleh je klečal Rupar in polagal ploščice. Pa smo prihranili nekaj denarja, si je mislila Joži. In še veselje ima s temi keramičnimi deli. Nič da mu ni pod častjo, je zadnjič razlagal Pavlu Gantarju, ko sta sedela za isto mizo. »Čudna so pota Gospodova,« si je mislila Joži in se na hodniku na petah obrnila, da je čaj pljusknil iz skodelice. »Madona. To pa sem ga pozabila vprašati,« je zamrmrala in odhitela nazaj v pisarno.
»Direktor, povejte mi no, kdo pa je poslal prošnjo za sprejem v dom? Saj menda ja niso volitve pred vrati?«
»Ne vem, nisem še odprl. Čakaj…« Milan Kučan odpre kuverto in se namuzne, kot se zna le on. Na vrhu vloge je pisalo: Zdravko Počivalšek, Olimje 58, Podčetrtek.
