Naše življenje je danes polno tudi glasnih, zvokov. Od prometa, industrije do glasbe, ki je postala že skoraj samoumevna na vsakem koraku. Bodisi v lokalih in pred njimi, v trgovinah bodisi jo poslušamo po telefonu s slušalkami. Nekaj moramo poslušati, sicer se nam zdi, da nekaj manjka, da nekaj zamujamo. Kar naprej, kar naprej. Postaja že moteče. Če se tega začnete zavedati, seveda. Če se iskreno vprašate, koliko melodije ali besedila sploh slišite, ko se posvečate svojemu delu, bi si najbrž morali priznati, da ne prav dosti. Razen če niste z mislimi pri delu, kar pa najbrž ni ravno produktivno ali ustvarjalno. So tudi vrste del, kjer je to mogoče. Sam poslušam glasbo, kadar pripravljam hrano. Če seveda preveč ne šumi kuhinjska napa ali če ne uporabljam kakšnih gospodinjskih aparatov.
A tudi glasba postane odveč, če smo ves dan izpostavljeni zvokom, hrupu. Tudi če je to le šumenje prezračevanja. Imam občutek, da nismo več navajeni tišine. Da nas enostavno moti. »Ker nekaj manjka.« Smo civilizacija zvokov, poplave zvokov. Pravzaprav že zvočnega onesnaženja! Kar poglejte, kako se moramo potruditi, da najdemo kolikor toliko tihe kotičke! In očitno jih potrebujemo, vendarle potrebujemo tudi vsaj malo tišine. Ker dobro dene. Praznina. Nič. Podobno kot z vsem je tudi z zvoki. Gluhi jih ne slišijo in bi bili verjetno presrečni, če bi bili deležni vsakdanjega hrupa. A medicinske raziskave so pokazale, da tudi neizraziti stalno navzoči zvoki delujejo slabo na naše živčevje, slabijo nam imunski sistem, vplivajo na zdravje.
Kar malo pomislite, koliko hrupa vsak dan »zaužijete«! Že ko se vozite v službo. Pa potem pri delu. In ob kavici s prijatelji v kakšnem prijetnem lokalu. Težav s hrupom ne bomo rešili s protizvočnimi ovirami ob avtocesti. Že tako smo čedalje bolj nevrotična civilizacija. Kaj šele bo, ko nam bodo zdravniki predpisovali dnevni odmerek tišine!
