Letošnji festival standup komedije Panč bo zelo podoben prvemu iz leta 2008. Zaradi koronaukrepov je število sedežev omejeno na »butičnih in ekskluzivnih« 350. Zaradi zaščitnih ukrepov prvič ne bo komikov iz nekdanje skupne države, na mednarodni večer bodo nastopili komiki iz Velike Britanije, ZDA, Madžarske, Sudana in Irana, napovedujeta »očeta« festivala Tin Vodopivec in Andrej Težak Tešky. »Črni« večer bodo ponovili v ponedeljek, ker je bil petkov v hipu razprodan. Panč se z »otvoritveno domačico« začne jutri.
Ljubezen do komedije
Če standup komedijo vzamemo širše, sta bila med njenimi začetniki pri nas Tone Fornezzi - Tof in Vinko Šimek oziroma Jaka Šraufciger (ki je kot legendarni humorist nastopil na enem od Pančev). Žela sta tako občudovanje kot prezir, pa vendar so jima morali veličino priznati tudi kritiki. Začetke standupa, kakršnega poznamo danes, povezujemo z razvojem interneta. Že pred tem se je konec 90. let najprej v KUD Franceta Prešerna, nato pa v drugih lokalih za razvoj scene s standup nastopi trudila skupina Nove zvezde komedije (Jernej Kuntner, Danijel Sraka, Violeta Tomič in drugi), s prepletom humorja in glasbe sta zabavala tudi Slon in Sadež. Na začetku novega tisočletja je v Kopru nastal projekt Ceu smeh, v Kranju so začeli nastopati Boštjan Gorenc Pižama, Miki Bubulj in Ranko Babič, v začetku leta 2007 sta Perica Jerković in Andrej Težak Tešky ustanovila Komikaze. Isto leto so mladi in nadebudni komiki nastopili na festivalu Lent, sledili so študentski centri, pa nastopi na Metelkovi… Velik preboj se je zgodil leta 2008 s prvim Pančem na Ljubljanskem gradu.
Slovenska standup scena je nastala iz ljubezni do tovrstne komedije. Na začetku je bilo veliko kopiranja komikov iz tujine, denimo Eddieja Murphyja, z razvojem scene pa se je kopičil nov material, razlaga Gregor Zalokar, s Pančem povezan že od prvega dne dalje. Za začetnike »samostoječe« komedije pri nas štejemo že omenjene Vodopivca, Teškyja, Jerkovića in Pižamo, ki so povezani v skupino Komikaze orali ledino. Uspelo jim je. Kaj hitro je vsak od njih posvojil svoj slog nastopanja, s pokrivanjem medijev ter sodelovanjem na različnih prireditvah, med drugim tudi na Viktorjih, se je priljubljenost zvrsti krepila. »Za dodatno promocijo žanra so poskrbeli znani obrazi – poleg Pižame je tudi Jonas vse od začetkov s prstom kazal na standup,« razmišlja Zalokar. Slovenska scena je najmočnejša gonilna sila na Balkanu, ki je vplivala na razvoj standup komedije tudi na Hrvaškem, v BiH in Srbiji.
Tudi občinstvo je zraslo
Kmalu so se nad komiki navdušili v različnih podjetjih, korporativni nastopi so mnogim omogočili prestop v profesionalizem, kot kader, ki jim lahko pride prav, so jih začele najemati tudi oglaševalske agencije. Panč je bil vseskozi vezivno tkivo po Sloveniji razpršenih sedežev – v Kopru, Mariboru, Ljubljani. Na neki točki festival enkrat na leto ni bil več dovolj, pojavile so se ideje o zagonu standup kavarn. Prve so doživele bolj klavrn konec, a danes je zgodba povsem drugačna – v prestolnici imajo smeha željni na voljo vsaj en nastop v živo na teden, bodisi v 10ki, klubu smeha, bodisi pod zvezdnim nebom lokala Čin Čin. Pred leti so komiki najprej s čez lužo uveljavljenimi »roasti«, »žari«, kasneje pa z avtorskimi predstavami tako za televizijo kot odre zakorakali na povsem novo področje. Občinstvo jih je sprejelo z odprtimi rokami, dobili smo nove zvezde s po 150 ponovitvami predstav – Vida Valiča, Uroša Kuzmana pa tudi trojico razposajencev iz najbolj kosmate komedije Brade (Jerković, Pižama, Gašper Bergant).
In katere so največje razlike, ko pogledamo razvoj od prvega Panča do danes? »Najbolj očitna je kakovost nastopov, večina komikov je usmerjenih v določeno strujo, izjemno priljubljena danes je črna komedija, razlika je tudi v številu obiskovalcev. Nekoč 300, zadnja leta tudi po tisoč na večer,« našteva Zalokar. In četudi pred petnajstimi leti morda o tem niso niti razmišljali, lahko nekaj deset komikov pri nas dobro živi od svojega dela. »Ustvarjali so iz ljubezni. Tudi kitare večina ne začne igrati z mislijo na razprodane stadione,« najde prispodobo. Pomembno pri razvoju slovenskega standupa je tudi občinstvo, ki se je v teh letih izobrazilo. »Publika ve, kaj hoče. Nekaterim je všeč balkanski humor, drugim britanski, tretji obožujejo črne večere. Vsak ima svoj okus, znajo pa razlikovati dobrega nastopajočega od slabega,« zaključi Zalokar.
