Prvi razlog predstavlja (prevečkrat) prezrto dejstvo, da se vsakokratna oblast v predstavniški demokraciji kroji (le) na parlamentarnih volitvah. Drugi razlog pa razkrije, da je moč politične stranke veliko bolj odvisna od organizacijske zagnanosti in gorečnosti ustanovitelja kot pa od privlačnosti političnega programa.
Vstajniško gibanje zlahka odnese vsako avtoritarno oblast, tudi Janševo. Vendar še tako udarno vstajniško gibanje ne spremeni tudi razmerja moči med parlamentarnimi strankami. Politični spopad za priposestvovanje vzvodov oblasti se ne odvija v javnem prostoru, kjer nesporno peš ali s kolesi kraljujejo vstajniške množice, temveč na polju vsakokratnih parlamentarnih volitev. Oblastna moč se deli po kriteriju števila osvojenih poslanskih mandatov. Brez politične stranke, ki bo poosebljala množično podprte zahteve vstajnikov, ne bomo dočakali težko pričakovane demokratizacije družbe.
Na žalost odgovora na vprašanje, kdo naj bi ustanovil »vstajniško« politično stranko, ne poznam. Je pa postopek ustanavljanja politične stranke poenostavljen do skrajnosti. Nič bolj ni zapleteno kot ustanavljanje vaškega gasilskega društva. V zadnjih desetih letih je bilo ustanovljenih kar 38 novih političnih strank. Čas bi že bil, da se tudi vstajništvo s svojimi privrženci organizira kot vodilna politična stranka, ki bo po uspešnem nastopu na volitvah v svoje roke prevzela izvršilno in zakonodajno oblast.
Drugi odgovor o razlogih vračanja Janše na oblast vidim v neverjetni zagnanosti prvaka stranke SDS. Ta stranka je osebni projekt politika Janše in temu je podrejeno njeno delovanje. Deluje po vojaškem načelu subordinacije. Vse se podreja ukazom in navodilom, ki prihajajo z vrha stranke. Temelji notranjega ustroja stranke so enosmerno komuniciranje, popolna avtoritarnost in podrejenost vodji. Kakšno naj bo vodenje politične stranke v sistemu predstavniške demokracije, zakon ne predpisuje. Vsakomur pa je jasno, da je ustroj stranke SDS v navzkrižju s svobodnim političnim združevanjem državljanov.
Janša ni le privrženec ekstremnih desničarskih zamisli, temveč ga krasi tudi patološka odvisnost od vsega, kar je ekstremno. Ekscesi so sestavni del takšne politike. Janša je desni ekstremizem premišljeno izbral zgolj iz razloga, ker je v evropskem prostoru zgodovinsko bolj razpoznaven. Poseduje izjemno osebno zagnanost, ki je prvaki drugih političnih strank nimajo. Nadzoruje javno nastopanje poslancev »svoje« stranke, tudi v parlamentu. Ne preseneča, da stranka SDS kar štrli iz množice parlamentarnih strank.
Zakaj so opozorila pred Janšo upravičena? Ne le iz razloga, ker je privrženec skrajnih desničarskih zamisli. Janša je grožnja večini državljanov tudi iz razloga, ker je nagnjenost k ekstremizmu njegova karakterna lastnost. Janševo svetovnonazorsko prepričanje je tukaj drugotnega pomena. Kot magnet privlači in sprejema vse, kar je politično ekstremno na izbrani desni strani politike. Neusmiljeno obračunava z vsemi, ki njegovemu početju nasprotujejo. Janša brez olepševanja javnosti sporoča, da je zdaj čas za odprto igro. Odgovornost za posledice Janševega početja bo pripisana koalicijskim strankam. Vendar se DeSUS, SMC in NSi tega (še) ne zavedajo. Menim, da je skrajno neodgovorno tudi ravnanje Pahorja. Predsednik države namreč ob vsaki priložnosti v javnosti kaže svojo naklonjenost vladavini Janeza Janše.
Janez Krnc, Litija
