»Železo je plemenita kovina, iz nje se da po daljši praksi marsikaj napraviti. Seveda je treba za to dobrega očesa in dobre roke,« je Joža Bertoncelj opozoril leta 1964. Bil je umetniški kovač iz Krope in njegov pečat tej dejavnosti je bil viden že takrat. Danes se v Kropi, kjer se je rodil leta 1901, in tudi etnologi zavedajo, da gre za enega najpomembnejših slovenskih mojstrov sodobnega oblikovanja železa.
Bertoncelj je Kovaškemu muzeju v Kropi pred koncem življenja, ki se je zaključilo leta 1976, podaril številne svoje predmete in izdelke, ki so zdaj del nove stalne zbirke. Njegove umetnine iz železa, bakra in medenine so kulturna dediščina nacionalnega pomena in pomembna zapuščina kroparskega kovaštva. Razstavljeni so v hiši, kjer je po vojni delovala edina šola za umetne kovače, v kateri je Bertoncelj učil v 50. letih, zdaj pa v njej deluje muzej.
Stalna zbirka
»Brez njegovih izdelkov Kropa ne bi bila tako prepoznavna kot kraj umetnostnega kovaštva, Bertoncelj pa je bil zaslužen tudi za razvoj in poseben slog te dejavnosti. V 50. letih prejšnjega stoletja, ko je delal še v kovačnici v okviru tovarne Uko Kropa, je bilo zasnovanih največ značilnih kroparskih izdelkov, kot so svečniki in lestenci. Ti so za nadaljnja desetletja zaznamovali poslovodni program podjetja, ki deluje še danes,« poudarja avtorica razstave Saša Florjančič, kustodinja Kovaškega muzeja Kropa, ko nas popelje med izdelki: svetili, maskami, knjižnimi opirali, svečniki… Pri enem od poročnih svečnikov se ustavi in prišepne, da gre za njen najljubši razstavljeni predmet. Šele po daljšem pogovoru izda, da je njena last – dobila ga je za poročno darilo.
Skelet taboriščnika
Kljub temu da je Bertoncelj deloval v okviru tovarne, je že po drugi svetovni vojni stremel k samostojnemu ustvarjanju. Temu se je dokončno posvetil v času delovanja na Metalurškem inštitutu v Ljubljani (1954–1955). Leta 1954 je po zasnovi arhitekta Borisa Kobeta skoval monumentalni skelet taboriščnika, ki je del spominske arene na območju nekdanjega delovnega taborišča na Ljubelju nad Tržičem. V tem obdobju je Bertoncelj dobil status samostojnega oblikovalca in naziv mojstra. »Skozi leta je nastajal bogat kovaški opus. Proti koncu življenja je želel v svoji hiši v Kropi, ki jo obiskovalci lahko prepoznajo po prikovanem zmaju, urediti svojo galerijo in številne izdelke je ustvaril prav s tem namenom,« opozarja Florjančičeva. Želja se mu ni uresničila, a si jo je napol izpolnil s tem, ko je predmete zapustil muzeju, razmišlja avtorica razstave. Preostali del njegove bogate zapuščine pa je pri njegovih sorodnikih in razpršen po vsem svetu. S kar nekaj Bertoncljevimi izdelki se poleg Krope ponaša tudi Ljubljana. Eden njegovih prvih kovanih zmajev iz leta 1951 krasi ljubljanski grad. Tudi bregove Ljubljanice je med drugim krasilo 14 njegovih zmajev, preurejen Novi trg jih ohranja devet.
Vse manj okrasa
Poleg zmajev je Bertoncelj rad oblikoval živalske motive. Zanj sta značilna oblikovanje masivnega železa in zavezanost tradicionalnim kovaškim tehnikam. Njegova dela so bila vezana na stavbarstvo, za notranjo opremo stanovanj in cerkva ter nagrobne spomenike. Že od začetka je bila v njegovih delih zelo pomembna figuralika, ki se je postopno razvila v samostojno plastiko, poudarja Florjančičeva in nas popelje pod repliko z zlato medaljo na münchenskem sejmu leta 1974 nagrajenega razpela. »Original je v podružnični cerkvi Matere božje v Kropi. To delo je tehnično drugačno od njegovih prejšnjih, saj se je na koncu znebil vsega okrasja. Razpelo je ekspresivno delo, v bistvu predstavlja stiliziran žebelj in izhaja iz kroparske tradicije.«
Bertoncelj pa ni bil le kovač, bil je tudi zbiratelj, ljubiteljski arheolog in pisec kratkih zgodb. Tako je leta 1973 v samozaložbi izdal Kroparske zgodbe, zbirko 38 črtic, ki so nostalgičen spomin na staro Kropo in nekrolog takratnemu načinu bivanja, ki je imel zanj veliko moralno in simbolično vrednost.
