Zarja Vršič (1993) je še v gimnaziji razmišljala, da bo njena prva objavljena knjiga pesniška zbirka, nato se je udeležila delavnice pisanja kratke proze pri Andreju Blatniku in zgodil se je prelom. Na srečo – njen kratkoprozni prvenec Kozjeglavka, ki je zdaj nominiran za nagrado novo mesto, prinaša serijo nemalokrat nadrealističnih pripovedi, polnih tesnobne atmosfere, ki kot megla ovija njene junake. V ta svet groteske, mestoma celo nasilja, miroljubno zvabi tudi bralca.
Opisati manj, nakazati več
»Moji junaki so si podobni v tem, da živijo nekoliko odtujeno, ne z bližnjimi ne s svetom ne znajo vzpostaviti prave komunikacije. Vsakič, ko začnem pisati, se mi pred oči izriše tak protagonist,« skomigne avtorica, češ ne pišem avtobiografsko. Je torej totalno neskladje med osamljeno notranjostjo njenih protagonistov in svetom, ki jih grozeče obkroža, kritični komentar današnje družbe? »Dopuščam to interpretacijo, nisem pa pisala z družbenokritičnimi nameni, svet zna biti tudi lep in prijeten. Je pa nenavadno, da se skozi moje zgodbe ves čas izrisujejo pesimistične plasti,« smeje odgovarja.
Med pisanjem se je skrbno izogibala specifični geografski umeščenosti dogodkov: »Ne kraji ne protagonisti praviloma niso poimenovani, pomembno mi je, da gre za neko univerzalno izkušnjo.« Zanima jo svet, ki je obenem čaroben in vase zaprt, po drugi strani pa realističen, nekako kot bitje kozjeglavka iz ene od zgodb. »Dolgo sem si želela napisati pripoved o nekom, ki ne mara skokov čez kozo, čeprav jih imam jaz zelo rada. Učiteljica športne vzgoje, ki ji začnejo poganjati rogovi, je fantastična na način, ki veliko pove o celi zbirki,« komentira tudi izbiro naslova. Njena pisava ostaja kljub temu izrazito minimalistična, izčiščena… »Tudi sama rada berem avtorje, denimo Charlesa Bukowskega ali Lucio Berlin, ki pišejo jasno in nekomplicirano. Kar pa ne pomeni tudi poenostavljeno.«
V zbirko je umestila več kot trideset zgodb, nekatere so izrazito kratke peripetije. Kot pravi, je pri pisanju daljših zgodb manj spretna, raje opisuje malo in več zgolj nakaže; kot v eni njenih najljubših zgodb Rusalka o deklici, ki v reki najde truplo. »Tako je tudi lažje ujeti atmosferičnost. Večino krajših zgodb sem tudi napisala v precej kratkem času, ko so mi denimo misli med študijskimi predavanji ali na koncertih klasične glasbe odtavale, pa sem se k njim kdaj kasneje spet vrnila.«
Prevajanje znakovnih sistemov
Zarja Vršič, ki deluje tudi kot prevajalka iz francoščine – lani je prejela nagrado Radojke Vrančič za prevod pesniške zbirke Zemljevôden Bretanca Eugena Guillevica – tudi prevaja raje atmosfersko bogate, minimalistične in nehermetične avtorje. »To je bil šele moj prvi prevod, Guillevic mi je res drag pesnik, saj keltsko mitologijo prepleta z nežnim izrazom. Morala bi napisati le spremno besedo, potem pa je prevajalec odpovedal in sem se preskusila v prevajanju,« pojasnjuje. V naslednjem letu bomo tako lahko brali še njen prevod prvenca Jaquesa Rédaja; po njenem je naša prevodna zakladnica klasičnih francoskih pesnikov bogata, izstopajočih sodobnih francoskih glasov pa ni prav veliko.
»Med študijem sem pričakovala, da bom kot piska, prevajalka in literarna kritičarka morala pridobiti status samozaposlene v kulturi, a sem potem postala mlada raziskovalka na oddelku za prevajalstvo ljubljanske filozofske fakultete. Raziskovalno delo imam rada in socialna varnost je pomembna; precej raje pišem, ko nisem pod pritiskom, da si moram podaljšati status,« še dodaja.
Trenutno se torej bolj kot novi prozi posveča pisanju doktorata na temo prevajanja iz različnih znakovnih sistemov – denimo pesmi v glasbo, romana v film ali slike v roman. Si lahko prestavlja svoje kratke zgodbe ekranizirane? »Ja, ker sem jih tudi pisala, kot da bi v glavi snemala kratki film. Saj v mojih zgodbah tudi ni prvoosebnih orisov junakove subjektivnosti, ampak naj bi bralec od zunaj, denimo iz junakovega obnašanja, razbral, kaj čuti, kot prek kamere.«
