»Študij kiparstva ni bil racionalna odločitev. Če bi bil, se zaradi prekarnih okoliščin najbrž ne bi odločila za to pot, me pa k sreči to vedno zelo izpolnjuje,« pripoveduje Tea Curk Sorta. Dodala mu je še magisterij iz grafike, k čemur jo je spodbudilo sodelovanje s profesorjem Lojzetom Logarjem: »Mogoče zaradi barve. Ta pri grafiki sicer ne izstopa, vendar sem veliko delala s sitotiskom, kjer so barve močne. Prav barva mi je omogočila, da sem na kiparstvo lahko pogledala še z drugega zornega kota.«
Od gline do žice
Trenutno sta v Ljubljani – v desnem atriju mestne hiše in v galeriji Veselov vrt Društva likovnih umetnikov Ljubljana – na ogled dve njeni razstavi. Očitno je, da jo zanima predvsem figuralika, saj kljub vsem trendom v umetnosti najlažje izhaja iz lastnega telesa: »Gotovo gre za komentar tega, kako delujemo kot družba in kakšna je pričakovana vloga ženske v njej, a družbenokritično sem se temu še bolj intenzivno posvečala na preteklih razstavah.«
Njen izraz pa ključno zaznamuje raba žice; dolgo je delala predvsem z glino, s katero pa v domačem ateljeju kiparji večinoma delajo le v manjših formatih. »Začela sem pogrešati večje kipe, žica, ki je zanimiva tudi zato, ker se ji hitreje pozna minevanje časa, pa je ob tem še lahka, zato sem lahko v ateljeju bolj samostojna pri premikanju kipov.«
Razstava Prisotnost telesa v Veselovem vrtu je na odprtem, zato se je odločila le za eno telo, zaradi vidnosti pa je žico še bolj zgostila. »Množice nas trenutno napeljujejo na strah pred okužbo, a tudi na dejstvo, da je dovolj zgolj eno telo, ki lahko vse spremeni.« V atriju mestne hiše so telesa bolj eterična; v ciklu Skozi prehod razstavlja skupino tridimenzionalnih plesalk v krogu, zraven pa serijo avtoportretov, navidez reliefno stisnjenih v dve dimenziji. »V obeh ciklih gre za gibanje med preteklostjo in prihodnostjo, spremembe so v našem življenju prisotne ves čas. Ne zanima me torej le telesni gib, ampak tudi duhovni in čustveni.«
Kiparka, žena, mama
Kiparsko razstavo vedno pomembno dokončata pogled gledalca in galerijski prostor – iste kipe bi zato v vsaki galeriji postavila drugače. Kot pravi, sta bili za njeno formacijo prelomni zlasti razstava Vsakdanjosti v Pilonovi galeriji v njeni domači Ajdovščini, kjer je leta 2015 prvič postavila svoje žičnate ženske, in leto kasneje projekt Stanja v galeriji v Kostanjevici na Krki: »Ves proces produkcije in postavitve razstave je tam izjemno dolgotrajen, umetniki imamo redko tovrstno priložnost, da lahko zadihamo s polnimi pljuči.«
S prekarnostjo se sicer bori tudi tako, da je delno zaposlena kot pedagoginja v osnovi šoli. »O slovenskem trgu umetnin pa raje sploh ne razmišljam. Kiparstvo mi omogoča, da rastem in se razvijam kot človek,« sklene in smeje potrdi, da kljub visoki nosečnosti in dvema otrokoma tudi te dni še najde čas, da se odpravi v atelje. »Družina zelo podpira moje ustvarjanje, mi pa drugo okolje rado sporoča, da bi morala kot ženska in mama početi vse kaj drugega, kot da sem kiparka, češ da to ne prinaša nobene, niti finančne koristi,« še skomigne.
