Anja Kofmel, filmska režiserka in ilustratorka: Zamolčanosti vojnega avanturizma

Pot filma ni bila enostavna, na Hrvaškem so ga kljub uvrstitvi v program Cannesa napadali, distribucija je zastala, zapletlo pa se je tudi pri nas: Društvo dva koluta ga je sprva nameravalo distribuirati, a med kinematografi ni zanimanja. Film smo tako pri nas prvič videli na Animateki pred letom in pol, vnovič pa ga bodo prikazali v četrtek v sklopu poletne Animateke.

V Švici smo o vojni v nekdanji Jugoslaviji veliko slišali, kar naenkrat so se na igrišču pojavili otroci, ki so govorili drugače kot mi, begunci. Ko je Chris umrl, sem seveda postala še bolj pozorna na poročila. Živo se spomnim podobe na TV, ki jo vidite tudi v filmu – kjer Chris nosi nekakšno podkapo, masko, ki prekrije skoraj cel obraz. Deloval je strašljivo. Na Hrvaškem se je namreč pridružil skupini mednarodnih plačancev, ki jo je ustanovil nekdanji novinar Eduardo Flores, ki je tedaj pisal za španski časnik La Vanguardia. Čez nekaj časa so Chrisa našli mrtvega na območju spopadov v Osijeku; nosil je uniformo in rekli so, da naj bi ga ubili njegovi.

Drži, in težko je sprejeti, da je bil zanje to nekakšen safari, šli so trenirat, to so videli kot igro. Nekateri so se tega, kaj počnejo, zavedeli šele, ko se je kaj zgodilo njim. Govorila sem z nekom, ki je izgubil najboljšega prijatelja in se je šele takrat zavedel, da gre zares, da se ne igrajo. To so bili zelo mladi ljudje, mnogi v krizi, ki so se hoteli preizkusiti v skrajnih razmerah. Med razlogi je bil tudi nacionalizem, celo nacizem, pa nekakšen boj proti komunizmu, kar je smešno, kot bi šlo za Rusijo; a vedno znova sem slišala, da so se »borili proti komunizmu«.

Sprva se je tudi meni tako zdelo, a je iz Chrisovega dnevnika očitno, da je to res poskušal dokazati. Mislim, da je zato tudi umrl. Eduardo Flores je bil takrat član Opus Dei, njegov šef pri La Vanguardii je pozneje postal publicist Opus Dei v Avstriji. Univerza v Navarri – ki je uradno univerza Opus Dei – je zbirala in povezovala tujske legionarje, še posebej take z ustreznimi etničnimi in religioznimi ozadji. Med Chrisovimi stvarmi, ki so nam jih poslali, je bila vizitka člana Opus Dei. Seveda je vse te povezave zelo težko dokazati in tudi meni marsičesa ni uspelo, je pa nekaj jasnih znakov njihove vpletenosti, ali cele organizacije ali le posameznih delov. Ko pogledate, kaj Hrvaško ločuje od Srbije ali Bosne, ima vse skupaj smisel. Gre za religijo, ki na koncu definira, kam spadaš. Ne vem, ali so Chrisa res zato ubili ali je padel v boju, kot mnogi drugi. Če je bil blizu odkritju, je moral tudi sam početi grozljive stvari, ker mislim, da mu sicer enota ne bi kar pustila, da je zraven. Na to ne najdem odgovora, je pa to moj največji strah.

Predvsem svarila, da gre za zelo resne trditve. A meni se razkriva nekaj bolj pomembnega: da so za vojnami vedno določeni načrti, da ne gre zgolj za problematiko neke regije, ampak so imele skrivne načrte tudi sile zunaj Jugoslavije. Eden izmed plačancev v mojem filmu reče, da so jih plačale »vlade«. Katere vlade? Kje je tu naša odgovornost? Je Zahod res želel nekakšno »vmesno cono« med Zahodom in Vzhodom? Mislim, da me je to pripravilo do tega, da sem posnela film: odgovornost Zahoda.

Film sem na Hrvaškem pripravljala od leta 2015, kjer mi je Hrvaški avdiovizualni center obljubil finančno podporo. Po ogledu filma je sprva izplačilo zavrnil, nato ga je po ustanovitvi posebne komisije, ki je ugotavljala, ali je film pretirano odstopal od načrtovane vsebine (in soglasno ugotovila, da ni), vendarle izplačal. Ko so ga prikazali, se je del hrvaške javnosti močno razburil, veteranska združenja so trdila, da omalovažuje osamosvojitveno vojno in da ga ne bi smeli financirati z javnimi sredstvi, zato je distribucija zastala. Zaradi izraza »državljanska vojna« je eno od veteranskih združenj celo podalo ovadbo, primer je nekaj časa preiskovalo celo državno tožilstvo, a potem ni prišel do sodišča.

Imela sem švicarskega zgodovinarja, a se mi je zdelo ravno tako pomembno, da imam tudi hrvaškega. Po zamenjavi vodstva HAVC pa jim projekt naenkrat ni bil več všeč. A takrat so film sprejeli na festival v Cannesu, kar je njihov izgovor o »slabi kakovosti« postavilo pod velik vprašaj. Posledica je bila predvsem odpoved distribucije.