Ana Zavadlav je študirala slikarstvo in grafično oblikovanje, ustvarja pa kot ilustratorka. Posveča se predvsem knjižni ilustraciji za otroke in mladino ter redno ilustrira za revije Ciciban, Cicido, Mavrica. Atelje ima v kotu domače kuhinje, ob kakšnem večjem naročilu, kot je bila knjiga Čriček in temačen občutek sodobnega nizozemskega pisatelja Toona Tellegena, pa se povsem osami, tudi od družine.
Njen čriček je lani prejel veliko nagrado na 4. mednarodnem ilustratorskem natečaju v Južni Koreji, uvrstili so ga na razstavo bolonjskega knjižnega sejma otroške literature, na 13. bienalu slovenske ilustracije v Cankarjevem domu pa so ji stanovski kolegi zanj podelili Levstikovo nagrado.
Karantena po ježevo
Drugi Tellegenov živalski junak, ki ga je upodobila in domislila v samoti v času spomladanske karantene, pa je jež (Jež in samotni občutek). »Jež je tako kot čriček osebek z občutki, čustvi. Tako kot v karanteni so tudi v eni od zgodb v tej knjigi obiski strogo prepovedani. Jež si želi narediti žur, na katerega bo povabil vse svoje prijatelje, ampak potem začne dvomiti vanje in v njihovo iskrenost. Če je čriček v temačnih občutjih, je tudi jež v posebnem čustvenem stanju – vse se mu dogaja v enem prostoru, v kuhinji, in potem v njegovi glavi. Oba junaka sem narisala na podoben način, v črno-beli tehniki z ogljem. Dodala sem tudi prizore narave, da sem lažje ustvarila razpoloženja, to pa sem podkrepila še z dvostranskimi ilustracijami.«
Je pa Tellegenov svet nedvomno poseben, meni. Pisatelj nima vzgibov, da bi terapevtsko zdravil, čeprav se ta knjiga uporablja v te namene. »Nikoli ni pridigarski, hkrati pa je humoren. Vsi njegovi liki so 'čudaki', sami v sebi pa tako celoviti. Nikogar ne obsoja, ne govori o tem, da bi moralo biti drugače. Vsak je velik v tem, kako pristopi k neki težavi in kako jo potem rešuje. In vse se potem lepo izteče.«
»Osebni ventilčki«
Ana Zavadlav pripoveduje, da imajo umetniki, sploh ilustratorji, nenehne dvome, ali naj bodo oziroma ali so dovolj družbeno angažirani: »Kdaj se počutim krivo, kaj vendar rišem te otročarije in se ukvarjam s tem, kakšno barvo bo imela dekličina majčka, ko pa se na drugi strani v družbi dogajajo hudi problemi. Vendar vem, da je tudi risanje resno delo, biti moraš zelo odgovoren do otrok. Če pomislim, kaj so mi osebno dale ilustracije Ančke Gošnik Godec, si rečem: Daj, pazi, Ana, kaj delaš! Ustvarjamo podobe, ki jih potem nekdo lahko nosi s sabo vse življenje. Vsi ne moremo biti aktivisti, najmanj, kar lahko naredim, pa je, da poskušam delati dobro.«
Tako je denimo posadila miš na kolo v pravljici Dogodivščine male miške ameriške pisateljice iz 19. stoletja Celie Thaxter in si vmes privoščila »čisto osebne ventilčke, skozi katere sproščam svoja prepričanja«.
Močna risba za Nepozabne
Povabljena je bila tudi med deset ilustratork za knjigo Nepozabne, ki je ob nedavnem izidu dobila veliko publicitete predvsem zaradi cenzuriranih kolesark. Vanjo je prispevala portrete založnice in pisateljice Kristine Brenkove, ekonomistke Mare Bešter ter publicistke Elvire Dolinar. »Želja urednic je bila, da jih interpretiramo na svoj način, ni bilo treba iskati vizualnih podobnosti. Pri takšni risbi, kot je moja, moraš zamisli postaviti jasno in odločno, sicer risba razpade. Želela sem močno, izčiščeno risbo, ki bo sodila k tem močnim, samostojnim ženskam.«
Včasih se tudi sama počuti pogumno in močno, včasih pa si reče, »joj, premalo sem naredila«. Negotovost je čutila tudi, ko je ilustrirala Plašček za Barbaro, kar je mnogo let pred njo že naredila Marlenka Stupica. »Ne moreš preseči tega, kar je bilo že dobro narejeno in je usidrano v zavesti ljudi. Tudi Piko Nogavičko bi bilo neumno posnemati. K ilustraciji je potem treba pristopiti povsem z drugega konca.«
Trenutno z ilustracijami opremlja pesniško zbirko Blaža Lukana, ki je zelo barvita: »Tekst me nekoliko omeji in prisili v hitrejše iskanje rešitev. Ilustrator se lahko kar malce ustraši, če ima popolno svobodo; nobena ideja potem ni dovolj dobra.«
