Simone de Beauvoir je o tem napisala kolumno v časniku Le Monde, Gisèle Halimi pa je kasneje o usodi Djamile Boupacha napisala knjigo, katere platnice je krasil portret te alžirske aktivistke, ki ga je naslikal Pablo Picasso. Halimijeva je bila tudi članica Russellovega tribunala, ki je raziskoval in dokumentiral zločine ameriških vojakov v vietnamski vojni. V javnosti je postala znana tudi zaradi številnih procesov, v katerih je branila pravice žensk. Leta 1971 je skupaj s Simone de Beauvoir, Jeanom Rostandom, Christiane Rochefort in Jacquesom Monodom ustanovila feministično skupino Choisir la cause des femmes ter branila ženske, ki so podpisale Manifest 343-ih, v katerem so priznale, da so ilegalno splavile. V enem zadnjih velikih intervjujev za časnik Le Monde lani jeseni pa se je spominjala, kako se je njen boj za enakopravnost žensk začel že v otroštvu. V njeni družini, oče je bil Berber, mati Judinja, je namreč veljala tradicionalna delitev opravil na ženska in moška. Ker ji ni bilo povsem jasno, čemu mora prav ona streči svojim bratom pri mizi, pospravljati njihove postelje in pomivati umazano posodo, je začela gladovno stavkati. In s tem pri le desetih letih starosti dosegla svojo prvo feministično zmago.
Prva zmaga velike feministke
Le dan za svojim 93. rojstnim dnem je ta torek v Parizu umrla Gisèle Halimi, odvetnica, znana aktivistka in vse življenje zavzeta borka za pravice žensk. Rodila se je 27. julija leta 1927 v kraju La Goulette v Tuniziji. V Tunisu je obiskovala francosko gimnazijo, nato pa študirala pravo v Parizu, kjer je kasneje službovala kot odvetnica. Bila je svetovalka alžirske Fronte narodne osvoboditve in na sodišču je branila njeno aktivistko Djamilo Boupacha, ki so jo pripadniki francoske vojske več kot mesec dni mučili, da so izsilili priznanje, po katerem naj bi v neki restavraciji v Alžiru nastavila bombo, ki pa ni eksplodirala.
Gisèle Halimi je ženskam zapustila tri nasvete: bodite ekonomsko neodvisne, ne tolerirajte nobenega napada na vaše dostojanstvo in nikdar ne obupajte.
