Pritisk ameriške vlade na Kitajsko ne popušča, prav nasprotno. Zunanji minister Mike Pompeo je imel prejšnji teden najbolj oster govor aktualne vlade o odnosih s Pekingom, ki je sovpadal z diplomatsko zaostritvijo med državama z zaprtjem konzulatov v Houstonu in Chengduju. Pompeo je v Nixonovi predsedniški knjižnici v Kaliforniji dejal, da so se izjalovili Nixonovi upi izpred slabega pol stoletja, da bo s svojim odpiranjem vrat Kitajski slednjo spravil na pot demokracije in svobode. Izrecno je bil kritičen do Kitajske komunistične stranke, za kar so v Pekingu posebej občutljivi, rekoč, da je država pod njeno oblastjo »vse bolj avtoritarna doma ter agresivna in sovražna do svobode povsod drugje«. Zato Pompeo tudi od ameriških partnerjev zahteva drugačen pristop: pritisk na Peking, da »spremeni svoje obnašanje«, njegov nastop pa je bilo mogoče razumeti celo kot namig k spodbudi za spremembo režima na Kitajskem, čeprav tega ni izrecno rekel.
Pompeov govor je bil četrti v seriji podobnih vladnih na temo Kitajske – pred njim so jih imeli direktor FBI, pravosodni minister in predsednikov svetovalec za državno varnost. Zaostrovanje s Kitajsko mnogi analitiki razlagajo kot del strategije Trumpove ekipe pred novembrskimi predsedniškimi volitvami, čeprav razlog ni le to, saj se napetosti vlečejo že dolgo, so pa zdaj dosegle nove ravni.
Povezovanje držav na udaru ZDA
Tudi v luči tega zaostrovanja pa je veliko pozornosti pritegnilo nastajajoče gospodarsko in varnostno partnerstvo za naslednjih petindvajset let, ki ga Kitajska sklepa z Iranom. New York Times se je dokopal do osemnajst strani dolgega osnutka, kjer piše, da partnerstvo zajema tudi skupne vojaške vaje, razvoj orožja in delitev obveščevalnih podatkov. Kitajska bi v iransko energetiko, banke, telekomunikacije, infrastrukturo vložila nekaj sto milijard dolarjev, v zameno pa dobila cenejšo nafto z odlogom plačila, dostop na trg in mednarodni vpliv.
Partnerstvo sicer ni neposredni odgovor Pekinga na Trumpovo zaostrovanje, saj ga je kitajski predsednik Xi Jinping Teheranu predlagal leta 2016 po sklenitvi iranskega jedrskega sporazuma, ko je kazalo na odpiranje države svetu in konec sankcij. Je pa v luči sedanjih razmer nanj mogoče gledati tudi kot na povezovanje dveh držav, ki sta najbolj pod udarom aktualne ameriške administracije.
To povezovanje verjetno bolj koristi Teheranu, ki bi s partnerstvom dokazoval, da ameriški pritiski niso pripeljali v njegovo popolno izolacijo in da ima alternative. Poleg tega režim potrebuje tuja vlaganja in kakršne koli zaveznike. Kitajska na drugi strani verjetno nima tako globokih političnih interesov, saj zaradi Irana ne bi tvegala mednarodne izolacije, ampak jo bolj zanimajo ekonomske plati, od energetskih do vlaganj svojega kapitala, pri čemer jo partnerstvo z Iranom ne bi veliko stalo, ocenjujejo analitiki. »Za Iran predstavlja sporazum še en signal Evropi in morda (demokratskemu predsedniškemu kandidatu Joeju) Bidnu, da ni izoliran v novem globalnem sistemu, ampak je, nasprotno, zaveznik naslednje supersile… Kitajska pa z njim zadovoljuje svoje interese po energentih, trgih za svoj kapital in delovno silo ter po uresničitvi pobude pasu in ceste,« je za agencijo MNA dejal predsednik London Energy Cluba Mehmet Ogutcu.
Je pa proti partnerstvu nastopila iranska javnost, saj so na družbenih omrežjih po poročanju agencij vzniknile kritike, da se Iran spreminja v kolonijo in da se poceni prodaja Kitajski, osnutek sporazuma pa so primerjali z za Irance nečastno mirovno pogodbo iz Turkmenčaja (1828), ko je Perzija Rusiji predala ozemlja na Kavkazu.
