Splošno zadovoljstvo držav članic in evropske komisije z izkupičkom večdnevnih pogajanj o finančni perspektivi in o razvojnem programu temelji na dejstvu, da so vsi dobili nominalno več, tako v obliki nepovratnih sredstev kot tudi v obliki novih posojil. Pri tem ni treba neposredno financirati stroškov predpisanega zadolževanja evropske komisije za obljubljeno »pomoč« iz razvojnega sklada vse do leta 2028. V ozadju tega dogovora, ki je bil kompromis med dolžniškimi in upniškimi državami, pa ostaja nekaj bistvenih problemov, ki bodo ovirali tako učinkovito makroekonomsko politiko EU kot tudi zmanjševanje razvojnih zagat EU in posameznih držav članic.
Najprej poglejmo, ali je makroekonomski in fiskalni učinek dogovora res tako ugoden, kot se zdi. Če izpustimo mehanizme, ki pomenijo dolžniško financiranje držav (d...
Nedavna odločitev nemškega ustavnega sodišča o vlogi denarne politike ECB, predvsem o uporabi programa odkupa državnih vrednostnih papirjev v območju...
