Čebelar Primož Božnar si je pred čebelarskim domom v Polhovem Gradcu čez glavo nadel mrežo in odprl enega od 70 panjev, za katere skrbita z očetom, da bi pokazal, kako pridno delajo čebele in kako se matica razlikuje od drugih. »Čebele imam le zato, ker jih imam rad. Morda sem se navdušil nad njimi, ker jih je imel že moj oče,« je dejal Primož Božnar, ki dela tudi v družinskem podjetju, v katerem proizvajajo med za končne uporabnike in številne izdelke iz medu, od sladic do kozmetike. Proizvodnjo imajo v čebelarskem domu, ki ga najemajo od Čebelarskega društva Dolomiti. Ta ima okrog sto članov, letos pa praznuje stoletnico organiziranega delovanja.
Čebele pomirjajo
Medtem ko je odprl panj in se s prsti dotikal jajčec, ki jih izleže matica, ter matičnega mlečka, je razložil, da so čebele zanimive že, če le sediš poleg njih, jih poslušaš in vonjaš vonj, ki ga prinašajo z okoliških travnikov. »Zelo zanimivo jih je opazovati. Ko je konec zime, že letajo ven. Čeprav nobena roža še ne cveti, vseeno najdejo cvetni prah. Ni čudnega, da je postala popularna apiterapija. Naš sosed že od nekdaj popoldne spi v postelji pri čebelah. To pomirja in zdravi,« je navdušeno razlagal in poudaril pomen čebelarstva za okolje. Opozarja, da čebele brez čebelarjev ne bi preživele. »Medonosnih čebel v nekaj letih verjetno ne bi bilo več.«
Bržčas pa čebel ne bi bilo tudi, če bi vsevprek lahko uporabljali pesticide. Ravno ta tematika je v zadnjih dneh spet aktualna, kajti ministrstvo za kmetijstvo predlaga ukinitev nacionalne uredbe iz leta 2011, ki prepoveduje uporabo najbolj strupenih pesticidov, čemur čebelarska zveza nasprotuje, medtem ko evropska prepoved ostaja.
»Jasno je, da čebela ne bo preživela, če bo naletela na pesticid,« pravi vodja družinskega podjetja Malči Božnar. Dodaja, da večina pesticidov ne pride v med, ker je čebela nekakšen filter. Če se čebela okuži s pesticidom, namreč po navadi umre, preden se vrne v panj. »Imamo veliko analiz na to temo in zdaj pesticidov ne najdemo. Včasih se pojavijo sledovi kakšnih zdravil, ampak vse v mejah normale. Če prepovedi glede pesticidov ne bi bilo več, pa je vprašanje, kaj bi bilo,« pravi in dodaja, da je medonosnih čebel sicer vse več, kajti vse več je tudi novih čebelarjev. Opozarja, da je tretjina pridelkov povezana z opraševanjem čebel. »Tudi v Sloveniji v sadovnjakih vidijo, da kakšno leto, ko čebel ni, oprašena jabolka niso lepa in okrogla, ampak čudnih oblik, grintava in da je takrat pridelka manj.«
Tridesetletna tradicija
Božnarjevi se sicer s čebelami ljubiteljsko ukvarjajo od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja, s proizvodnjo medenih izdelkov pa od leta 1990. Pred kratkim jih je čebelarska zveza uvrstila na zemljevid 24 ponudnikov čebelarskega turizma. Med odkupujejo tako od okoliških čebelarjev kot drugih, pri čemer imajo prednost člani društva. Kot pravi Malči Božnar, od njih odkupijo ves med, a ga potrebujejo več in tudi vrste, kot so akacijev in lipov med, ki jih na tem koncu Slovenije čebele ne morejo nabrati veliko.
»Pridelovalci imajo garantiran odkup, z nekaterimi sodelujemo že 30 let. Na primer njihov cvetni prah vzamemo, ko ga potrebujemo, in tudi takrat, ko ga ne. Oni pa tudi takrat, ko je cvetnega prahu na trgu malo, prodajo nam, čeprav bi ga lahko za višjo ceno prodali komu drugemu,« je razložila, kako sobivajo s profesionalnimi čebelarji, in dodala, da so tudi sicer povezani z lokalnim okoljem, prek čebelarskega društva, šol, turizma…
