V svoji zgodovini je imelo gledališče bistveno več sovražnikov kot prijateljev, več nasprotnikov kot podpornikov. Med prvimi je zahteval prepoved gledališča filozof Platon, češ da kvari polis in škodi državnim interesom, toda pedantni raziskovalci so odkrili, da so gledališče že precej pred Platonom preganjali nekateri atenski vladarji v času največjega razcveta grške tragedije. Seznami takšnih sovražnikov so obsežni; na njih najdemo tako grške tirane kot rimske uzurpatorje, tako krščanske dogmatike in vesoljno cerkev v celoti kot angleške (in ameriške) puritance, pa še »razsvetljene« vladarje, papeže in cesarje, zraven pa vedno znova tudi filozofe. Družbeni obstoj gledališča ni bil vedno samoumeven. Srednjeveška cerkev ga je srdito preganjala, prepovedovala in uničevala; ker ji vse to ni uspelo, si ga je skušala podrediti in ga nadzorovati. Zaradi tega je bila Evropa več stoletij brez gledališča kot javnega umetniškega dogodka.
V modernem času je postalo gledališče tarča novih oblik nasprotovanja in sovraštva, ki so bile pretežno posledica njegove osamosvojitve od literature. Mnogi dramati...