»Pri vsem tem pa se celo predsednik Pahor udinja sosednji Italiji in se bo poklonil spomeniku 'žrtvam' v fojbah. Veliko je bilo že napisanega okoli tega, tudi zgodovinski dokumenti dokazujejo, da v fojbah ni bilo povojnih pobojev, česar nas obtožujejo Italijani in nas razglašajo za genociden narod. Pahor se gre poklonit temu zgodovinskemu pamfletu v zameno za vračilo slovenskega kulturnega doma v Trstu. Gre torej za trgovino in nikakršno spravo. Za spravo med našima narodoma je lahko edina osnova študija mešane zgodovinsko-kulturne komisije, ki so jo napisali tako italijanski kot slovenski zgodovinarji, za obdobje med letoma 1880 in 1956.«
Nisem strokovnjak za politiko in ne zgodovinar, zato sem preveril, kaj v poročilu slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije piše o fojbah in dogajanju leta 1945. Iz tega 18-stranskega poročila navajam ključna odstavka (stran 13):
»Večina Slovencev in jugoslovanski rešitvi naklonjeni Italijani so razširitev jugoslovanskega vojaškega nadzora z že osvobojenih partizanskih območij nad celotno Julijsko krajino navdušeno pozdravili. Slovenci so doživeli dvojno osvoboditev: izpod nemške okupacije in izpod italijanske države. Hkrati pa so Italiji naklonjeni prebivalci Julijske krajine doživljali jugoslovansko zasedbo kot najtemačnejši trenutek v svoji zgodovini, tudi zato, ker jo je na Tržaškem, Goriškem in Koprskem spremljal val nasilja, ki se je izražal v aretacijah več tisočev, po večini Italijanov, a tudi Slovencev, ki so nasprotovali jugoslovanskemu komunističnemu političnemu načrtu – del aretiranih je bil v presledkih izpuščen; v stotinah naglo izvršenih obsodb – žrtve so bile večinoma vržene v kraška brezna, imenovane fojbe; ter v deportaciji velikega števila vojakov in civilistov, ki so deloma shirali ali bili ubiti med deportacijo, po zaporih in po taboriščih za vojne ujetnike v raznih krajih Jugoslavije (med njimi je treba omeniti Borovnico).
11. Te dogodke je sprožilo ozračje obračunavanja s fašističnim nasiljem, a kot kaže, so večinoma izhajali iz predhodnega načrta, v katerega se je stekalo več silnic: prizadevanje za odstranitev oseb in struktur, ki so bile tako ali drugače (tudi ne glede na osebno odgovornost) povezane s fašizmom, z nacistično nadoblastjo, s kolaboracijo ter z italijansko državo, in prizadevanje za predhodno čistko dejanskih, potencialnih ali pa samo domnevnih nasprotnikov komunističnega režima in priključitve Julijske krajine k novi Jugoslaviji. Začetni sunek je sprožilo revolucionarno gibanje, ki se je spreminjalo v politično vladavino in je naboj narodne in ideološke nestrpnosti med partizani spreminjalo v državno nasilje.«
Na podlagi tega se z gospodom Cuznarjem popolnoma strinjam v tem, da je za celovito razumevanje zapletenih odnosov med Italijani in Slovenci in spravno sodelovanje treba poznati in sprejeti izsledke omenjene komisije zgodovinarjev. Upam, da bo po (ponovnem?) branju navedenega to zmogel tudi gospod Cuznar.
Bojan Prosenc, Ljubljana
