Takoj zatem želi izpolniti obljubo o nečem lepem, zato prebere odlomek iz predstavitvene zgibanke Folklorne skupine Iskraemeco Kranj. Takole gre: »Lepa je naša dežela, imamo navado reči sami sebi, prijateljem in tujcem. Pri tem nas upravičeno greje kanček zadovoljnega ponosa. Vemo, da govorimo resnico. Lepa je ta naša Slovenija, lep ta košček sveta v srcu Evrope, na križpotju cest od hladnega severa k toplemu jugu. Za soncem od vzhoda do zahoda. Lepota se je naselila vsepovsod. V prekmursko ravnino, na mogočne vence gora, v zamaknjene gorenjske doline, na valujoče hudomušno krotke dolenjske griče, na teransko bridki kras, ki je okno do sinjega jadranskega morja. Za pest zemlje, a polno prgišče lepega.«
Marija Šenk je ponosna, da v njihovi skupini, ki jo sestavljajo dijaki, študenti in druga mladina iz Kranja in širše okolice, izvajajo plese iz celotne Slovenije. »Ljudsko plesno izročilo je res vredno, da ga spoznajo nove generacije in se tako srečajo s kulturo svojih prednikov. Tudi Evropska unija in mednarodna organizacija Unesco od držav članic pričakujeta, da ohranjajo svoje posebnosti, da v mednarodno skupnost prinašajo elemente, ki jih najbolj zaznamujejo. V tem pogledu prav naše folklorne skupine opravljajo naloge, ki jim druge inštitucije niso kos. Ljudskega plesa, ljudske glasbe in običajev ne moremo ohranjati v muzejih, gre za živo dogajanje, ki se lahko prenaša le iz roda v rod,« poudarja Marija Šenk.
Ni folklore brez noše
Sama je prvič zaplesala v prvem razredu osnovne šole, zdaj je že več kot štirideset let predsednica Folklorne skupine Iskraemeco. »Imamo več plesnih skupin, člansko, dve otroški, vokalno, tamburaško, glasbeno skupino ... Strokovni vodja društva je Jože Šenk, ki je za svoje delo prejel ogromno priznanj, vsaka skupina pa ima še samostojnega mentorja. Brez Anje, Ane, Andreja, Mateja in Lenarta, ki so mlade mentorske moči, ne bi zmogli. Ko se pripravljamo na celovečerni nastop ali snemanje, pa pomagajo še korepetitorji - mladi iz članske skupine,« pojasnjuje Marija Šenk, ponosna, da je v njihovih vrstah ogromno mladih, ki znanje z veseljem predajajo naprej.
»Vaje imamo dvakrat na teden, vmes pa sta še pevska in glasbena vaja. Plesalci se morajo kar potruditi, da osvojijo ves program. Plešemo gorenjske, primorske, belokranjske, goričke, goriške, rezijske, štajerske plese, izvajamo samostojne nastope, gostujemo na prireditvah, organiziramo mednarodne, tudi tekmovalne turneje, z veseljem pa gremo tudi za statiste na kakšna snemanja,« našteva Marija Šenk.
Šele ob koncu pogovora omeni, da je glavni mentor skupine, Jože Šenk, njen mož. »Mladi še kar hočejo, da sva zraven, nama pa je v veselje. Tudi vse noše midva pereva in to že 40 let, haha. Potem se pa pač dobimo, likamo, pokrpamo. Folklora brez ustrezne noše ne obstaja. Pri tem smo zelo natančni.«
Vsako nošo je treba posebej raziskati. »Raziskovali smo gorenjske noše, ko smo bili še malo mlajši, smo šli celo od vrat do vrat. Potem pa na seminarje, izobraževanja prek Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Ni prav, da folklora nima možnosti uradnega šolanja, obstajajo samo seminarji JSKD. Pa bi bilo res dobro, da bi tudi folklorni mentorji lahko pridobili uradno izobrazbo; vsak mentor mora imeti znanje iz glasbe, koreografije, ki jo mora znati zapisati z ustreznimi znaki … Pri nas nimamo zaposlenih, to je naš hobi, a zahteva ogromno vloženih ur, predvsem pa znanja in strokovnosti,« poudarja Marija Šenk.
Krinoline in cilindri …
Ima vsak plesalec svoj najljubši ples? »Hja. Meni je všeč gorenjski ples, tisti meščanski, ki je malo bolj počasen. Tudi gorenjski plesi iz obdobja rodbine Zois, te krinoline in cilindri, to je meni zelo lepo. Potem je pa ples Primorske, ki je eleganten, kot bi morje valovilo, imamo tudi rezijanske plese, ki so nekaj čisto posebnega, pa Bela krajina s tisto lepo belo nošo …« našteva Marija Šenk. En ples? Hm.
A vendar obstaja posebna vez: gorenjski plesi in rodbina Zois. To je kombinacija, ki so jo pri Folklorni skupini Iskraemeco še posebej nadgradili. »Vsako leto izvajamo Zoisove dneve, tradicionalne prireditve, ki temeljijo na zgodovinskih dejstvih, saj so plod dolgoletnega proučevanja življenja rodbine Zois na gradu Brdo v času, ko je v Kranju služboval dr. France Prešeren. Zamislimo si rdečo nit, sešijemo obleke, pripravimo sceno, lučke. Vse mora biti usklajeno. Podeljujemo tudi Zoisove plakete, v decembru, ko se nekomu zahvalimo za ohranjanje kulture na podeželju.«
Že sedemnajst let pripravljajo tudi mednarodni mladinski folklorni festival, na katerega vsako leto pride okoli petsto otrok. »To nas žene. Da ljudje vidijo, da se trudimo, da delamo, in da za sabo pustimo nekaj, kar bo lahko razveseljevalo tudi druge, mlajše, otroke. Kulturno dediščino, ki je neizmerno lepa, ki je naša skupna,« pravi Marija Šenk.
