Za človeka gre

Ta misel o strahotah socialnega izključevanja, ne samo upokojencev, temveč veliko bolj tistih, ki niti do zaposlitve ne morejo priti, človeka ne more pustiti ravnodušnega. Zujfa ni več, je pa še vedno v novem naletu pred vrati covid-19, zaradi katerega bo še marsikdo ob zaposlitev. Hkrati je nova vlada Janeza Janše podedovala Šarčev »antiZujf«, s katerim je zaposlenim v javnem sektorju (ki so že privilegirani) omogočeno, da do konca svojih fizičnih dni ostanejo v službah in ob tem še dobivajo 40 odstotkov pokojnine! Kaj pa mladi? Mladim ostanejo na izbiro začasna zaposlitev, nadomeščanje, prekariat ali odhod v tujino, najpogosteje pa brezposelnost in materialno okrilje staršev. Tokrat puščam ob strani ustavnost (relativnost), kajti nad njo sta v človeški skupnosti še vedno etika in morala (absolutnost). Če ne, so besede libanonskega pisatelja K. Gibrana v posmeh poštenosti, solidarnosti in enakopravnosti.

Ljudje največ svojega časa preživimo v okolju, ki je povezano z zaposlitvijo, ne glede na to, ali gre za delo ali pač samo za službo. Nekoč so ljudje delali, da bi živeli, danes ljudje živijo, da bi delali. Kljub prepričanju, da je delo prisila, delo dobiva povsem novi pomen. Znanje, kot skupna lastnina, je ukinilo fizično težka dela in občutno zmanjšalo količino dela ljudi, potrebno za proizvodnjo dobrin. Lastniki in delodajalci so racionalizirali svoje proizvodne procese in »odvečne« poslali na cesto. S tem je »odvečnim« odvzeta pravica do pravične participacije v skupnem dobrem. Brezposelnim niti človeštvo niti država niti lokalna skupnost ne morejo biti njihova družina. Brezposelni so dejansko ljudje, ki jim je kratena pravica do zemlje, katere del so, so sodobni brezdomci na svojem ognjišču in apatridi v vsebinskem smislu. Tukaj puščam ob strani formalnopravni pomen tega pojma. Brezposelnost močno uničuje samozavest, diskreditira, omejuje prostor socialne komunikacije in ponižuje. Toliko o socialni politiki in še bolj opevani solidarnosti.

Ukrepi fizične izolacije, ki jih je uvedla država v času prvega vrhunca epidemije covida-19, so pokazali, da je ljudem doživetje svobode socialnih kontaktov velika vrednota. Omejitev svobode na ožjo družino, kot se je izkazalo, ni bila dovolj za znosno življenje ljudi. Izkazalo se je, da je zaposlitev oziroma vključenost v družbeno dogajanje edini svet (dober ali slab, nepomembno), v katerem človek lahko komunicira z drugim človekom in sodeluje v delitvi družbene blaginje. Delo, ki se ga opravlja preko instituta zaposlitve, ni več prisila, ampak potreba in pravica, terapija, ki mora biti dosegljiva za vse. Zaposlitev ni samo vir fizične eksistence, ampak veliko bolj občutek pripadnosti in (ob državnih praznikih toliko omenjane) domovinskosti. Občutki in doživetja so bistvo življenja, vse preostalo je samo provizorij. Največ zastav ob državnih praznikih na svojih hišah praviloma izobešajo tisti, ki eksistirajo v materialni varnosti javnega, še bolj državnega sektorja oziroma podjetij z lastniškim deležem države. Brezposelni in potencialno brezposelni (vsi tisti v zasebnem sektorju, posebej tujih lastnikov) so preobremenjeni s problemi preživetja v turbulentnih časih globalne kompetitivnosti in absolutne negotovosti glede na posledice, ki jih prinaša epidemija koronavirusa.

Verjetno je zdaj lažje razumeti, zakaj se ljudje bojijo biti brez služb, zakaj so pripravljeni celo plačati, da bi ostali zaposleni, da bi bili aktivni med ljudmi. Zakaj ljudje odpravo prepovedi fizičnih stikov doživljajo kot novo rojstvo? Ali se kdo vpraša, kako to, da je javnost na Švedskem podvojila podporo svoji vladi zaradi neuvajanja ukrepov fizičnega distanciranja ljudi, čeprav so utrpeli hude posledice? Kratek odgovor: zato, ker ima človek imanentno potrebo po sočloveku, po spremembah, po komuniciranju z novim okoljem, predvsem z ljudmi, po novih dogodkih in doživetju občutka svobode. In kje so tukaj tisti, ki so brez zaposlitve, ki jim je odvzeta pravica, da sodelujejo v delitvi ne samo tistega, kar so njihovi predniki soustvarjali, ampak tudi pri delitvi naravnih virov, ki so od narave vsem enako dani v uživanje? Ali relativna in negotova socialna pomoč odtehta dobrine, pravice in privilegije, ki jih s sabo nosi zaposlitev? Niti približno. Modra politika razvoja človeške družbe ni tista, ki deli socialno pomoč, ampak tista, ki ukinja pogoje za nastanek socialne pomoči potrebnih ljudi, quod optime notandum! Torej politika, ki razume razsežnost brezposelnosti in zna upravljati ta strateški vir (ne)stabilnosti. Tokrat puščam ob strani prakso zlorabe statusa brezposelne osebe, ki je v Sloveniji obupna.

Sodobna javnost se še vedno umirja z ideologijo o zagotavljanju »človeku dostojnega dela«, ki naj bi bilo tudi »dostojno plačano«. Pri tem pa se nihče ne vpraša o dostojanstvu tistih, ki so, ne po svoji krivdi in še manj po svoji zaslugi, dejansko brezposelni, ki so socialno izključeni. V čem je bistvo socialne države, če ne vključevalna socialna politika, ki blaži hude posledice neomejenega lastninjenja omejene narave in krivice »neenakosti« kot posledice tega dejanja? Socialna neenakost nikoli ni vprašanje pridnosti ali lenobe, ampak je vedno vprašanje tehnologije delovanja političnega sistema in komunikativne svobode ljudi. Brezposelnost je socialno oziroma sistemsko proizvedena. Socialna neenakost se začne z rojstvom. Rojstvo je dogodek, o katerem ne odloča tisti, ki se je rodil. Nezaposleni so prikrajšani ne samo za plače, temveč tudi za pravico do uživanja blaginje socialnega kapitala, ki izvira iz zaposlitve, za komunikacijsko infrastrukturo, ki omogoča napredovanje, za človeško okolje, torej. Preveč so kaznovani, da bi jim socialna pomoč odtehtala njihove stiske in breme strahu za preživetje.

Nezaposleni so, s strani večine v socialno varnost skritih, prezirani in podcenjevani, ne da bi kdo kadarkoli pomislil na njihovo dostojanstvo. Kolikokrat sem poslušal zaposlene na jaslih države, kako nezaposlene brezdušno pošiljajo, naj kmetom pobirajo jabolka ali jagode za 3 ali 4 evre na uro, torej brez socialnega varstva in brez prispevka za pokojninski sklad. Sramotno je enačiti delo brezposelnih in študentsko delo, ki je nesmiselno in nedopustno. Danes se večina študentov vpiše na študij zato, da bi delala preko študentskega servisa, medtem pa je študij nekaj nepomembnega. Brezposelnost je v svetu neoliberalizma lahko prihodnost vsakogar, zato dajmo priložnost človeku v nas, zavarujmo druge pred našim egoizmom. Strateško upravljanje človeških potencialov je osrednji vzvod in točka, na kateri modra oblast postavlja vzvode razvoja. V človeški skupnosti ne more biti brezposelnih. Izobraževanje za razvoj čustvene inteligence, zniževanje ur za polno zaposlitev in povečanje zaposlitve (z nezaposlenimi), univerzalni temeljni dohodek in solidarnostni zdravstveni sistem so vrednote, s katerimi se lahko začne ustvarjati trajnostna prihodnost sveta, v kateri bo človek končno postal razumno bitje. Ne vem, ali je to razmišljanje (predlogi) levo ali desno, vem pa, da gre za človeka. Quod dixi, dixi!