Nekoliko preroško je obzidje Metelkove ob Masarykovi cesti obarval 33-metrski mural švedske ustvarjalke Anne Ehrlemark, ki je želela kljub črnogledim pogledom na prihodnost v Divje stvari ujeti optimizem. Devet stenskih poslikav, v katerih gradi pripoved na odnosu med majhnim in velikim, predvsem med otrokom in staršem ali še raje otrokovim namišljenim prijateljem, pripoveduje o postapokaliptični prihodnosti mladih današnjega časa.
»Gre za otrokovo radovednost, zaradi katere je sposoben najti prijatelja, ki mu lahko pomaga skozi dogodivščin polno džunglo življenja. Transformacija njunega odnosa skozi igro prinaša precej bolj pozitivno sporočilo, kot smo jih vajeni pri meni,« v smehu pojasnjuje striparka.
Črnina kot pečat
Kljub pisanim barvam iz njene pogosto abstraktne stenske poslikave, kjer se izmenjujejo tudi naravni in urbani motivi, ne seva le igrivost. »Polnovredna črnina je najbrž moj pečat, pogosto sem slikala otroke v sovražnih okoljih. Ne mislim, da je svet zgolj poln teme, smo pa ljudje precej ranljiva bitja. Zame je bilo pomembno, da je ta ogromni mural na najpomembnejšem pročelju Metelkove zelo močan – tako sporočilno kot tudi tehnično. Kakšni na hitro narejeni grafiti ga ne bodo mogli kar tako prekriti.«
Poslikava je začela nastajati tik pred razglasitvijo epidemije, razlaga umetnica, ki je zadnja leta živela v Beogradu. »Že načrt, da bo končan v petih dneh, je bil precej smel, poleg tega sem noseča. A še preden sem končala, so se zaprle meje, tako da vrnitev v Srbijo ni bila več mogoča, z družino pa nismo vedeli, kaj to pomeni za našo vrnitev na Švedsko, kamor smo se hoteli čez 14 dni dokončno preseliti,« se ozira v nedavno preteklost. Ni jim preostalo drugega, kot da še isti dan kupijo letalsko vozovnico za v Skandinavijo, beograjsko stanovanje, ljubljanski avto in druge skrbi pa preložijo na poznejše čase. Tudi mural, ki ga je po strogih avtoričinih navodilih pred kratkim končal vizualni umetnik Miha Perne.
Tudi jezikoslovka in programerka
A nekaj improvizacije Anne Ehrlemark, ki se je z vizualno umetnostjo začela ukvarjati šele v Sloveniji, kjer je živela sedem let (do leta 2010), ne prestraši. Mnogi se bodo spomnili njene stenske poslikave Dvojčici na Menzi pri koritu, vizualno je opremila mnoge izdaje feminističnega festivala Rdeče zore, sodelovala je s Stripburgerjem, zasnovala vizualno podobo Razvezanega jezika…
Tako se je rodilo tudi njeno sodelovanje s striparji iz regije, denimo z zagrebškim striparskim kolektivom Komikaze, pa beograjskim festivalom Novo doba in skupnostjo Matrijaršija… »Od nekdaj me je zanimalo, kako v stripe vključevati družbeni angažma in boj proti neenakosti, vprašanja identitete, umetne inteligence, realnega in izmišljenega, kiborgov…« pove avtorica, ki si denar služi kot jezikoslovka in programerka, računalnike namreč »uči« človeškega jezika. A ker ji veliko pomenita ustvarjanje v javnem prostoru in delo v skupnosti, vztraja pri angažiranih projektih. Z Mileto Mijatovićem je denimo pred časom zasnovala programsko opremo in napravico v podobi golobice, ki je vsakomur, ki je predlagal le naslov, »napisala« pesem po zgledu besedil popularne narodno-zabavne glasbe z območja nekdanje Jugoslavije.
Preveč v premalo časa
Glede na njeno poklicno ozadje je najbrž zanimivo, da njena vizualna dela oziroma stripi največkrat ne vsebujejo teksta. »Preden sem začela risati, sem pisala kratke zgodbe. Moj jezik je bil vedno nekoliko preobtežen, tudi moje vizualne podobe so zelo razplastene, preveč se zgodi v premalo časa. Kombinacija tega bi bila hitro videti pretenciozno, zato sem skozi leta besedilo vse bolj opuščala, vztrajam pa pri večpomenskih vizualnih metaforah,« pove umetnica.
Pripomni še, da slovenski strip precej aktivno sledi mednarodni produkciji: »Stripburger je mnogim risarjem omogočil, da so profesionalizirali svoje delo, da so torej postali uveljavljeni ilustratorji, kar je podobno kot na Švedskem. Srbski striparji pa nimajo možnosti, da bi lahko od svojega dela dejansko tudi živeli.«
