»Vesel in ponosen sem, da mi je uspelo zmagati. Bil je pošten boj, za vse je klanec enak, cesta dovolj široka in vsak je lahko šel naprej. Pogačar je znova pokazal izjemen talent. Ne nazadnje je letos že zmagoval, zame pa je bila to prva dirka. Zadovoljen sem. Bilo je precej težko po novem začetku,« je Primož Roglič opisoval zgodovinski dan slovenskega kolesarstva. V zaselku Ambrož pod Krvavcem je privozil svoj prvi naslov cestnega prvaka na jubilejni trideseti izvedbi prvenstva Slovenije. Na zadnjih 300 metrih je kot številka ena svetovnih cest v predkoronskem letu strl vzhajajočo zvezdo Tadeja Pogačarja (UAE Emirates). Tretje mesto pa je še v isti minuti privozil kapetan najmočnejše ekipe Matej Mohorič (Bahrain-McLaren), medtem ko je nehvaležno četrto pripadlo najboljšemu kolesarju domačih ekip Janiju Brajkoviču (Adria Mobil).
Svetovna predstava na domačem pragu
To je bila dirka svetovnih razsežnosti. Po 97 dneh koronakrize je Kolesarska zveza Slovenije dobila avtorizacijo Mednarodne kolesarke zveze, da lahko izjemoma kot edina izpelje prvenstvo v predvidenem terminu. Bil je zadetek v polno. Kolesarji so lačni dirk, čeprav se za najboljšo elito »prave« dirke začnejo šele čez dober mesec dni. »Bojim se, da bosta ti dve dirki v Sloveniji nemara lahko tudi zadnji letos,« je bilo nekaj skepse pri Milanu Erženu, ki je imel v obleganem startnem prireditvenem prostoru pod Jenkovo lipo na očeh najmočnejšo ekipo Bahrain-McLaren.
Pod lipo, z veliko simboliko kot nalašč za slovensko prvenstvo, je bila taktika njegovega športnega direktorja Gorazda Štanglja jasna. Z napadi so poskušali prisiliti najboljša hribolazca, Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja, da morda z nekaj zaostanka ali bolj utrujena po ravninskih 140 kilometrih pripeljeta pod vznožje osem kilometrov dolgega vzpona (620 metrov višinske razlike). Selekcija, kot so jo že v uvodnem 20-kilometrskem ravninskem krogu proti Komendi poskušali izpeljati, ni v popolnosti uspela. Glavni ubežnik Jan Tratnik si je še s trojico iz slovenskih klubov poskušal privoziti nekaj prednosti, a bonus treh minut ni bil dovolj. V glavnini je bilo dovolj interesa. Še posebej se je za lov razdajal nekdanji prvak, lahko bi rekli poglavar vseh kolesarskih disciplin Luka Mezgec (Mitchelton-Scott), tako vrnil nekaj uslug in imel potem največ zaslug, da je skupina kar 35 kolesarjev z majhnim zaostankom pripeljala pod vznožje v vasico Grad.
Udarili so se hribolazci
Tratnik je bil ujet do Stiške vasi, o prvaku pa je odločal dvoboj med kraljem sezone 2019 in princem svetovne lestvice v februarja prekinjeni sezoni. Dvoboj, kot pričakovani vrhunec prvenstva, ni zanimal le zelo številne slovenske publike, ki se še nikoli doslej na prvenstvih ni zbrala v takem številu nekaj tisočih. Zaradi imen, slovesa glavnih akterjev in tekmovalne suše je zanimal tudi širšo svetovno javnost. Slišati je bilo veliko tuje govorice, tudi novinarjev in kolesarskih oglednikov. Nemara nikoli več slovensko prvenstvo ne bo imelo tolikšne pozornosti.
Dvoboj najboljših hribolazcev, in zagotovo vsaj tudi tretjeuvrščenega Mateja Mohoriča na malce bolj valovitem terenu, pa bo imel še toliko večjo težo, če in ko se bosta udarila na Tour de Franceu. Roglič prioritetno tudi z majico prvaka. »Mladinsko« bi jo lahko vozil tudi Pogačar, saj je postal prvak med »mucki« do 23 let, a je to zanj povsem obrobnega pomena. Na odseku komendske »Flandrije«, kjer teren spominja na belgijske vzpetine in ozke ceste, nedaleč od domačega dvorišča na Klancu pri Komendi, je padel. S pomočjo prijatelja Žiga Ručigaja (MebloJogi) je zamenjal kolo in okrvavljenih nog lažje ujel glavnino. »Na padec se ne izgovarjam. Bilo je izjemno voziti pred tako publiko. Tega v Sloveniji nismo vajeni. Z Roglo sva se dolgo borila, dolgo se ni vedelo, kdo bo zmagovalec. Zadnjih sto metrov je naredil svoje. Zmagal je močnejši,« je priznal Tadej Pogačar.
Nestrpno je čakal tudi svojo princesko Urško Žigart, tretjo na Ambrožu, ki v zavetrju moške dirke ni vzdržala dlje kot hitrejši Špela Kern in Urša Pintar, ki se je kot večno druga končno veselila naslova prvakinje. Nik Čemažar (KK Sava) je na koncu kot najmočnejši ubežnik privozil sedmo mesto, tik za Domnom Novakom in Janom Polancem, Jan Tratnik je bil kot adut Bahrain-McLarna osmi. Čast je reševal Matej Mohorič. »Pričakovali smo, da bo trasa bolj selektivna, a je zelo lahka. Skupina se ni razbila, le Janu Tratniku smo dali možnost za nekaj prednosti. Premočan interes je bil, da se udarilo na klanec. Primož in Tadej sta premočna,« se je sprijaznil Matej Mohorič.
