Pa bi jim moralo biti, mar namreč! Zakaj? Ker to ni navadna poslovna banka, ki ji je dobiček temeljni namen. Poslovne banke poslujejo tam in tako, da sledijo profitu, če tega ni, tudi njih ni; ne glede na potrebe ljudi, ne glede na njihove težave (denimo starost, invalidnost), ne glede na živost podeželja, ne glede na ohranjanje prebivalstva ob meji, ne glede na enakovredno in enakopravno življenje in razvoj vseh regij naše države. Vse to ni njihova skrb in to je v svetu kapitala, v svetu turbokapitalizma žal (ker smo pač ustvarili takšen svet) nekako razumljivo. Seveda pa to niti slučajno ni razumljivo in še manj sprejemljivo za Novo Ljubljansko banko, kakor tudi ne za državo.
Zakaj ne za NLB? Ker to ni navadna poslovna banka. In zakaj ni? Ker če bi zadnja leta poslovala kot normalna poslovna banka, je ne bi bilo več, šla bi v stečaj. Ostala pa je zaradi dokapitalizacije države v višini okoli 5 milijard evrov. Zaradi takšnega vložka države je torej NLB državna banka, kakor koli se to že nesimpatično sliši. S tem ko je državna, dokapitalizirana z davkoplačevalskim denarjem, je torej tudi naša banka, banka državljanov. In zato se nima nobene moralne (pa dejansko niti formalne) pravice do državljanov obnašati, kot se obnaša. NLB ima do državljanov Slovenije (ne samo do svojih klientov) velike obveze. Zapiranje poslovalnic je v popolnem nasprotju s temi obvezami. Argument uprave pri zapiranju poslovalnic je poslovna težava, ki jo povzroča strošek le-teh, ker se bo z njihovim zaprtjem NLB rešila pred finančnim zlomom. A da? Strošek ene cele poslovalnice je nižji, kot je plača enega vodilnega na NLB. In koliko ljudi je na upravi NLB izgubilo službo? Kje so torej dejanske in upravičene možnosti racionalizacije in finančne rezerve poslovanja NLB?
In zakaj to ni sprejemljivo za državo? Ker je država za državljane (naj bi bila), ne pa za banke in zaradi bank. Država je kot servis državljanov dokapitalizirala NLB zaradi ljudi, ne zaradi banke. In sedaj ta banka jemlje ljudem v imenu profita in za svoj profit možnost vsakodnevnega bančnega normalnega (prijaznega) poslovanja. Država pa nič. Največ, kar kakšen državni sekretar izjavi (predsednik vlade in za to resorni ministri pa so tiho, kot da je to daleč od njihovih obvez), je to, da so banke pri svojem poslovanju suverene in se nimajo pravice vmešavati v njihove odločitve. Predsednik države pa, kot je običajno zanj pri bolj delikatnih zadevah, modro molči; a pri tej zadevi je pač treba biti konkreten in odločen, ker drugače se rožice ne bodo zasadile. Področja, kjer se predvsem ukinjajo bančne poslovalnice (in tudi poštne), so praviloma manjši kraji na periferiji, kjer je življenje že tako in tako težje kot v bolj urbanih predelih. Tu živi nadpovprečno število starejših ljudi (ker se mladi selijo v bolj prijazna urbana okolja), veliko že težje pokretnih, veliko je tudi invalidov, ki že v osnovi nimajo tako ustreznega servisa kot tisti v večjih mestih. Z ukinitvijo bančnih poslovalnic (in poštnih) se bo kvaliteta življenja ljudi v teh krajih še dodatno znižala. Ali je državnim institucijam jasno, kam to pelje? Ali še vedno lahko odgovorijo, da to ni njihov problem? Ali pa je mogoče njihov odgovor ta, da se moramo vsi preseliti v urbane kraje, če hočemo imeti temeljno življenjsko kvaliteto?
Jasno je, da bančna poslovalnica v malem kraju ne more biti rentabilna, v večjem kraju pa je visoko rentabilna, s prelivanjem sredstev pa se banka pokrije. S tem, da potrebni servisi ostajajo tudi v manjših krajih, se ohranja kvaliteta življenja vsaj približno vsem državljanom na podobni ravni. Bančnikom je takšno gledanje seveda deveta briga. Ne sme pa biti državnim funkcionarjem, ki morajo zaradi tega stopiti iz svoje lagodnosti in iz tuljenja z bančniki v isti rog ter narediti nekaj konkretnega za svoje podanike. V nasprotnem primeru jim bosta že tako znižana ugled in zaupanje ljudi padla na minimum. In potem naj se ne čudijo, od kod pri ljudeh nezadovoljstvo in izgubljena vera v pravičnost in poštenost sistema, ki ga živimo.
Marijan Lačen, Črna na Koroškem