Elmer Fudd, leta 1937 rojeni animirani lovec, je svojo kariero v risankah Looney Tunes posvetil pregonu prebrisanega zajčka Dolgouščka. Spretni živali se je smrti z nabojem vedno uspelo izogniti, odslej pa ji za nevarnost strelnega orožja sploh ne bo treba več skrbeti. »V risanki ne bo več pušk in pištol,« je z novico za New York Times pred dnevi presenetil izvršni producent priljubljene risane serije Peter Browngardt. Nekatere druge vrste orožja, kosa, nož in dinamit, bodo v risanki ostale. »Ohranili bomo humoristično, risano nasilje. Liki bodo še vedno uporabljali TNT, petarde in podobno,« napoveduje. Kako bo to videti, so pokazali v minuti in pol dolgem Plesu z dinamitom, v katerem nejevoljni lovec pobalinskega zajca preganja s smrtonosno koso, on pa se ga znebi z dinamitom, ki mu ga zatlači v usta, ušesa in za hlače. Gre za klasično »igro« med lovcem in plenom, v kateri se vlogi kaj kmalu zamenjata, saj jo dobri zajec po načelu pravice vedno odnese brez posledic, zlobni Fudd pa se na koncu kuja v lastni pasti.
Konflikt hitro preraste v nasilje
V osveženih različicah legendarne risane serije, ki so jo pred kratkim začeli predvajati na spletni platformi HBO Max, bodo razorožili tudi drugega Dolgouščkovega sovražnika, Sama Pištolco (Yosemite Sam), prepoznavnega po ogromnem kavbojskem klobuku in oranžnih, do tal segajočih brkih. Kaj mu bo odslej viselo za pasom, ki sta ga prej krasili pištoli, ni jasno. »Živimo v času boja proti nasilju in ustrahovanju, v času, ko naj bi bili vsi prijatelji in se razumeli med seboj. Looney Tunes so prava antiteza tega in konflikti med dvema likoma lahko kaj hitro postanejo nasilni,« je odločitev komentiral umetnik Johnny Ryan, ki je sodeloval pri ustvarjanju novih, za modernejše čase primernejših zgodb legendarnih risank.
Pri tem so ustvarjalci stopili v ogromne čevlje mojstrov, katerih risani junaki so kraljevali sredi prejšnjega stoletja. »Najel sem risarje in animatorje, jih zaprl v isti prostor, kjer med razpravo rišejo slike in pišejo šale,« Browngardt opisuje proces nastajanja novih risank, dolgih od ene do šest minut. Ravno med koronakrizo so končali prvi paket 200 risank, v katerih nastopajo že dobro poznani junaki. V enem od delov pujsek Porky priskoči na pomoč racmanu Tepku, tako da mu iz tace posrka kačji strup, godrnjavega mačka Silvestra obišče duh ptiča Tweetyja, menda so v enem delu manjšo vlogo prepustili tudi hudiču.
Vpliv nasilnih risank na otroke
Tega, ali so se ustvarjalci za umik puške in pištol odločili v odziv na (naraščajoče) nasilje s strelnim orožjem v ZDA, niso posebej komentirali. Ker pa je svet povsem drugačen, kot je bil ob nastanku prvih tovrstnih risank leta 1930, so iz njih izločili tudi dejanja, ko si liki v usta potiskajo orožje in grozijo s strelom. Bojijo se namreč, da bi najmlajšim gledalcem morda dali idejo za samopoškodovanje. Odzivi javnosti na stališča ustvarjalcev risank do nasilja z orožjem so različni. Eni menijo, da ustvarjalci pretiravajo, drugi jih hvalijo zaradi premikanja meja.
O vplivu nasilnih risank na otroke so strokovnjaki v zadnjih desetletjih pisali študije in na široko razpravljali. Največkrat so izpostavili Toma in Jerryja, ki naj bi razširjala nasilje in poveličevala agresivnost, v strokovni reviji British medical journal pa so pred petimi leti prišli do zaključka, da sta smrt in nasilje v otroških risankah bolj prisotna kot v nekaterih filmih za odrasle. Raziskovalca Ian Colman in James Kirkbride sta takrat zapisala, da so risanke »leglo umorov in pohabljanja«, glavni junaki pa da umrejo v kar dveh tretjinah preučevanih primerov, petkrat pogosteje kot v filmih za odrasle. Analizirali so 45 legendarnih risank, vse od Sneguljčice iz leta 1937, Bambija, Pocahontas, Petra Pana do modernega Ledenega kraljestva. Osredotočali so se na različne vrste smrti oziroma usmrtitve – liki so umirali pod streli, v gobcih divjih živali, tu in tam je kateri izdihnil tudi zaradi vboda z nožem. Dodali so še, da bi po drugi strani lahko imela takšna izpostavljenost smrti na majhne otroke pozitiven vpliv, saj bi pripomogla k njenemu razumevanju.
