Stan in Olio, Bert in Ernie, Batman in Robin, Spuži Kvadratnik in Patrik, Tom in Jerry. Dinamične dvojice, brez katerih bi bilo naše odraščanje mnogo bolj dolgočasno. Zadnja dva, sicer ne prijatelja, a vendarle neločljivo povezana, praznujeta 80-letnico. Vse se je začelo februarja 1940, ko sta mlada ustvarjalca Bill Hanna in Joe Barbera skušala ustvariti lika, ki bi lahko tekmovala z uspehom vsesplošno priljubljenega miška Mikija. Po prvotni ideji o lisici in psu sta nastala maček Jasper in miš Jinx, ki sta, tako kot je v naravi, sovražno nastrojena drug proti drugemu. Že prva risanka Muc dobi brco je bila nominirana za oskarja (od skupno štirinajstih nominacij sta jih kasneje prejela sedem), po pismih podpore so sledile druge s preimenovanima likoma.
V dveh desetletjih sta Hanna in Barbera ustvarila 114 epizod, za vsako od njih pa porabila po kakšnih 50.000 dolarjev. Po mnenju strokovnjakov je bila to zlata doba Toma in Jerryja, z na roke narisano bogato animacijo. »Če bi si jih ogledali danes, zagotovo ne bi znali oceniti, kdaj so bile ustvarjene,« je prepričan producent in zgodovinar animacij Jerry Beck. »Animacija je zimzelena, ne zbledi. Kot slika v muzeju, ki se te dotakne še danes, pa četudi je bila naslikana pred stoletji. Risanke so umetnost, ne zabava za enkratno uporabo.«
Hanna in Barbera sta po zaprtju oddelka za risanke podjetja Metro-Goldwyn-Mayer (MGM) zaradi razmaha televizije sredi 50. let prejšnjega stoletja presedlala na svoje, a so zaradi krčenja stroškov z njima zelo kmalu prekinili sodelovanje in leta 1961 pogodbo za nove dogodivščine kosmatih navihancev podpisali s studiem v Pragi. »Češki animatorji zaradi železne zavese nikoli niso videli nobene od njunih risank,« je za lokalni radio kasneje priznal v Chicagu rojeni animator Gene Deitch. Zato tudi ni čudno, da je zaradi nizkega plačila in nepoznavanja originala po mnenju gledalcev in strokovnjakov nastalo trinajst »najgrših« risank o Tomu in Jerryju, zaradi katerih so ustvarjalci dobivali celo grožnje s smrtjo. Češka imena animatorjev so amerikanizirali, da gledalci risanke ne bi povezovali s komunizmom. Studio je sicer v največji tajnosti ustvarjal tudi druge risanke, med drugim Popaja.
Ju je povozil vlak?
Sredi 70. let sta se Tom in Jerry vrnila k svojima animacijskima »očetoma«, ki pa so ju začeli kritizirati zaradi preveč nasilnih začetnih epizod, v katerih se risana junaka tolčeta s kladivi, streljata drug na drugega, vtikata rep v vtičnico, si nastavljata razstrelivo… Zato sta v novih epizodah postala prijatelja, a risanke nikoli več niso dosegle prvotnega uspeha. Določene epizode so bile sporne tudi zaradi občasne cigare, ki si jo je privoščil Tom, in rasne nekorektnosti v obliki temnopolte služkinje z značilnim južnjaškim naglasom. Posebno kontroverzna naj bi bila tudi epizoda Blues otožnega mačka iz leta 1956, ko Tom in Jerry zaradi izgubljene ljubezni – partnerici jima pobereta denar in se poročita z drugima – sedita na železniških tirih in jočeta. V ozadju se sliši pisk lokomotive, sledi črnina. Mnogi so zaradi tega predvideli, da sta prijatelja storila samomor, čeprav njuni oboževalci vztrajajo, da kaj takega, zlasti po vseh preživetih spopadih v skupno 163 epizodah, sploh ni mogoče.
A tudi vse to risanki ni moglo vzeti kultnega statusa in vsesplošne priljubljenosti. »Večina se nas lahko poistoveti z malim Jerryjem, saj imamo v življenju vedno koga, ki nas zatira. Šefa, najemodajalca ali politika, ki skuša zmotiti naše mirno življenje,« o več desetletij trajajoči aktualnosti animiranih živalic pravi zgodovinar animacij Beck. Kot denimo v Iranu, ko je verski vodja ajatola Ali Hamenej lani ZDA primerjal z močnim in grozečim Tomom, ki pa mu poskusi ugonobitve manjšega, a veliko bolj zvitega Jerryja (Iran) vedno znova spodletijo.
