Danes pravzaprav vse temelji na blagovnih znamkah. Slavne kleti imajo vina, ki so prepoznavna, vsak ve, kaj je v steklenici. Če govorimo o najdražjem, o Petrusu, vsi vedo, da gre za merlot z nekaj malega cabernet sauvignona. Ampak vsak reče, da je pil Petrus, ne pa njihovega couveeja. Tudi pri nas marsikdo omeni, da je pil na primer Movio, ne pa rebule, chardonnayja ali merlota. Vsaka vinska hiša gradi na svoji prepoznavnosti s svojim stilom vina, svojo vizijo, zato ima pač svoje odjemalce, ki jim je njihovo vino všeč, pogosto pa je zraven tudi nekaj mode. Kot pri avtomobilih. Nekdo pač vozi samo BMW, nekdo pa mercedesa ali fiata.
So pa tudi vinske regije same po sebi blagovne znamke. Burgundija, Bordeaux, Toskana, Šampanja… Istra kot vinska regija ni postala tako zelo prepoznavna blagovna znamka, kot so pri nas na primer Brda. Zakaj?V času Jugoslavije smo veliko več poudarka namenjali količini pridelanega vina, ne pa kvaliteti. Takrat je veljalo, da si dober kmet, če pridelaš veliko količino grozdja na hektar. Danes na naši kmetiji pridelamo toliko vina na dvanajstih hektarjih, kot smo ga prej na šestih. Celotna Slovenija je kot vinska dežela še zelo mlada, če govorimo o blagovnih znamkah. Če smo šele sredi osemdesetih dobili prve hišne blagovne znamke vin, ne moremo pričakovati, da bomo lahko konkurenčni na primer Bordeauxu, kjer je ta tradicija stara več stoletij. Opažam pa, da je vedno več ljudi z vsega sveta, ki pridejo k nam v Istro in rečejo, da so slišali za naša vina. To gotovo nakazuje, da gremo vsi v pravo smer.
V osemdesetih in devetdesetih, ko so začele nastajati slovenske vinske blagovne znamke, se je vino bolj kot ne prodajalo izključno na domačem dvorišču, zdaj večina vinarjev teka naokrog doma in po svetu.Seveda, v Slovenijo so prišli vinarji z vsega sveta, zato moramo tudi Slovenci iskati tuje trge. Se pa v naši družini trudimo, da so naša vina dostopna predvsem na slovenskem trgu, ki je, vsaj zame, še vedno najzanimivejši.
Veliki odjemalci so seveda tudi turisti, ki jih zdaj ni.Ja, prodaja se je ustavila. Ampak šele čas bo pokazal, kakšen vpliv bo to imelo na izpad dohodka in kdaj ga bomo nadoknadili.
Bodo cene vina padle?Bomo videli. Tisti, ki imajo masovno pridelavo in predvsem sveža vina, bodo vsekakor bolj trpeli posledice. Ostali manj, vendar nobeden še ne upa reči, koliko. Država je ponudila možnosti, kot so zelena trgatev, destilacija in podaljšano zorenje.
Nekateri vinarji v hrvaški Istri celo pravijo, da bo kvaliteta vina, ki bo ostalo v kleti, višja, ker je bilo prej tolikšno povpraševanje, da so morali vino prodajati, še preden je doseglo svojo popolno zrelost.Če govorimo o vinih, ki so primerna za podaljšano zorenje, zagotovo. Za tiste, ki živijo od svežih vin, pa posledice epidemije predstavljajo hud izpad. Pa ne samo denarnega priliva, temveč tudi kakovosti. Vina, ki niso primerna za zorenje, bodo gotovo manj kakovostna, če bodo ležala doma v sodih ali steklenicah.
Kako je dandanes s prodajo vina v rinfuzi oziroma točeni obliki? Še kaj hodijo ljudje s flaškoni po vino?Nekaj malega še. Nekateri so pač navajeni kupovati vino na tak način. Vendar cena zaradi tega ni nič nižja. Ne moremo nekoga prisiliti, da vzame vino v litrski ali buteljčni steklenici, pomembno je, da si s tem ne rušimo cenovne politike.
Glede na tradicijo sta v Istri vedno prevladovali dve sorti, refošk in malvazija, s tem da je bilo nekoč veliko več poudarka na refošku. Danes je sortna sestava vinogradov v Istri veliko bolj pestra, tudi v vaših vinogradih je vse več svetovnih sort, kot so cabernet sauvignon, cabernet franc, shyraz…Od sort, ki so sicer bolj množično zasajene v Istri, nimamo praktično le sivega pinota. Še vedno pa se pridela več refoška kot malvazije, čeprav se trend v zadnjih letih obrača v prid malvaziji. Vsekakor moramo graditi na refošku, ki je edinstven in paradni konj slovenske Istre. Glede sortne sestave je pa tako, da si vsak vinar želi poskusiti, kaj se da narediti iz posameznih sort na dani legi. Nekateri pridelujejo različne zvrsti – couveeje, drugi sortna vina. Je pa res, da zaradi tega trpi prepoznavnost slovenske vinske dežele. V Franciji je na primer zakonsko določeno, kje se lahko sadi posamezne sorte. Vsi vemo, da sta v Burgundiji chardonnay in modri pinot, v Bordeauxu pa merlot in cabernet sauvignon. Ne bi bilo nič slabega, če bi tudi pri nas država zapovedala, kaj se sme saditi in česa ne. Vsekakor bi lahko tako postali bolj prepoznavni v svetu.
Če je bila cena refoška nekoč dva evra, lahko danes dobimo refošk, ki stane 40 evrov in več za steklenico.Pri nas imamo tri linije in cenovni razpon je vse do 150 evrov za trilitrsko steklenico refoška s selekcioniranih leg.
Zadnje čase je moderno saditi in obujati tudi stare sorte, kot so maločrn, cipro, momjanski muškat…, ki so bile nekoč že prisotne v Istri.Tudi mi imamo zasajen cipro. Te stare sorte bodo vsekakor prinesle bonus za vinarja, ki jih bo imel, ker bo imel ekskluzivna vina. Ne gre pa pričakovati, da bodo iz tega nastale kakšne omembe vredne količine. To so sorte, ki se niso ohranile zaradi tega, ker niso bile komercialno uspešne. Maločrn se je uporabljal, da so omilili kislost refoška, kot sortno vino pa ni bilo ne vem kako kvalitetno. Se pa da iz te sorte pridelati odlične penine.
Bordonovi ste tudi eni prvih vinarjev, ki so začeli pridelovati vino rose iz refoška, ki pa takrat ni prišlo do veljave, ker je veljalo, da je vino lahko samo belo in rdeče. Danes je barvna paleta veliko bolj pestra, imamo belo, rdeče, rose in oranžno vino.V slovenski Istri imamo še črno vino, to je refošk. Takrat je bilo za rose pač še prezgodaj. Je pa lepo imeti izbiro in da lahko rečeš, da barvo vina izbiraš po razpoloženju ali po letnih časih. Poleti ne moreš piti resnih rdečih vin, ker so močna in vsebujejo veliko alkohola, bolj prija na primer rose ali kakšna suha penina.
Ena izmed vaših vinskih posebnosti je slamno vino – vino iz sušenega grozdja. V Istri tradicije pridelave predikatnih vin ni bilo, dandanes pa ima že marsikatera vinska hiša kakšno posebno sladko vino.Res je, da tukaj tradicije ni bilo, čeprav je že moj pradedek sušil grozdje za vino, ki ga je uporabljal župnik pri maši. Posušiti petsto kilogramov grozdja in iz njega pridelati štiristo pollitrskih steklenic ni nič posebnega. Ampak cena tega vina je visoka, kar pomeni, da lahko stane kozarec v gostilni tudi dvajset evrov. Ta vina so lahko hišne posebnosti, ni pa trga, da bi lahko živel samo od njih.
Ste ena redkih vinskih hiš v slovenskem delu Istre, ki imajo v sklopu kmetije tudi prenočišča. Pri nas vinske kleti vse bolj postajajo pompozni arhitekturni muzeji in luksuzni mini apartmajski hoteli. Tudi vi imate novo klet in apartmaje.Kar smo naredili, smo naredili izredno premišljeno, nismo šli v neki luksuz. Kmetija v svoji osnovni funkciji vsekakor ni namenjena temu, da postane luksuzni hotel. Je pa to izredno zanimiva prodajna poteza za nekoga, ki ima voljo za tak podvig. Pri nas raje svoja vina predstavimo na vodenih degustacijah, skupina, ki se napove, lahko ob vinih pokusi tudi istrske kulinarične posebnosti.
