– O sestavi parlamenta naj bi odločali volilci, dejansko pa je pri tem izboru ključen vpliv vodstev političnih strank. Ob formalni demokraciji mora tako ureditev dopustiti volilna zakonodaja in naša politika je znala že ob osamosvojitvi Slovenije poskrbeti, da s tem nima resnejših težav. Ustavno sodišče jo sicer že dlje časa opozarja na pomanjkljivosti veljavne zakonodaje, ki pa jih bo politika očitno popravila tako, da njeno nedemokratično ravnanje ne bo resneje prizadeto.
– Vlada je praviloma koalicijska in jo oblikujejo stranke, ki imajo v parlamentu vsaj pol poslanskih glasov. Taka vlada politiko in družbo močno razdvaja, namesto da bi jo povezovala, nadzor njenega delovanja je zelo otežen, njena upravljalska usposobljenost pa je praviloma šibka. Slednjo otežujeta še dve zadevi, in sicer pogoste menjave vlad ter enako pogoste menjave ključnih kadrov v javni upravi, ki jih izvaja vsakokratna vlada.
– Sodna oblast naj bi bila povsem neodvisna od izvršne, kar je eden ključnih pogojev za dobro delovanje demokracije. Neoliberalna politika zna to oviro učinkovito obiti, in sicer tako, da v ključne organe sodne oblasti imenuje osebe, ki so pripravljene podpirati njene specifične interese. Tudi s tem imamo v Sloveniji veliko izkušenj, ki se odražajo v nezadovoljivem delovanju sodne oblasti in s tem tudi demokracije nasploh.
Neoliberalizem ni v enaki meri prizadel vseh držav s parlamentarno demokracijo. Od evropskih držav so manj prizadete predvsem skandinavske države, bolj pa države evropskega juga, torej tudi Slovenija. Te razlike niso klimatsko pogojene, temveč so bolj posledica razlik v prevladujoči družbeni etiki: neoliberalna in protestantska etika sta si namreč zelo narazen, zato neoliberalizem v protestantskih državah slabše uspeva. Tudi Nemčija je prej ko slej prav zato z neoliberalizmom manj okužena kot naša država, za kar ima nedvomno zasluge tudi njena dolgoletna predsednica vlade – hčerka protestantskega pastorja.
Neoliberalna država deluje, kot rečeno, prednostno v korist kapitala, njena skromna upravljalska učinkovitost pa državi zmanjšuje mednarodno konkurenčnost. To seveda kapitalu ne ustreza. Se pa mu kot izhod iz te zadrege ponuja zadovoljiva rešitev: upravljalsko neučinkovito demokracijo nadomestiti z bolj učinkovitim avtoritarnim vodenjem države. V nekaterih evropskih državah se te spremembe že dogajajo, še več pa se jih obeta povsod tam, kjer jim ne bo uspelo pravočasno sanirati z neoliberalizmom okužene demokracije.
To velja tudi za Slovenijo, saj je naša demokracija izrazito oslabljena in upravljalsko vse manj učinkovita. Njena sanacija bi zato morala biti prednostni cilj vseh dobro mislečih državljanov. Kako jo izvesti, se dokaj dobro ve. Potrebne so namreč predvsem tri sistemske spremembe: po nemškem vzoru prenoviti volilni sistem; po švicarskem vzoru uzakoniti model oblikovanja vlade (tehnična vlada, podprta z veliko koalicijo); po vzoru skandinavskih držav omejiti politiko pri ključnem kadrovanju v javnem sektorju in podjetjih v državni lasti. Za aktualno politiko so te ali podobne spremembe seveda nesprejemljive in izvedlo se jih bo lahko le tako, da se zanje odločno zavzame dobro organizirana civilna družba.
ANDREJ CETINSKI, Ljubljana