»Ko smo mu omenili, da nas zanima, kako je z njegovo, tako imenovano kompjutersko likovno umetnostjo, oziroma ustvarjanjem, nam je naš rojak pojasnil: 'Res je, da se ukvarjam s kompjutersko umetnostjo. Zame je likovna ideja poglavitna. Preden pa se jo da uresničiti, pa mora biti likovna ideja popolnoma jasna, ker jo je treba prenesti v kompjuterski jezik, oziroma programirati in jo dati v obdelavo elektronskim računalnikom. Zdi se mi, da mora sodobni likovnik začeti uporabljati pri svojem delu tudi kompjuterje, kajti prav lahko se zgodi, da lahko pridemo v veliko odvisnost in suženjstvo elektronskih strojev in računalnikov. To bi bilo za umetnost zelo slabo, v mojem primeru pa umetniško intuicijo uresničuje kompjuter ter v procesu ustvarjanja sodelujeta oba. Mislim, da je v tem bistvo nove estetike, kakšen pa bo razvoj kompjuterske likovne umetnosti, pa bosta pokazala čas in razvoj.'«
Tako je v pismu tržaškemu pianistu Aleksandru Rojcu junija 2005 svoje besede iz enega od intervjujev citiral Edvard Zajec, premalo znani pionir računalniške umetnosti. Izbor 88 pisem, ki jih je med leti 1980 in 2018 iz Syracuse v ZDA pošiljal prijatelju v Trst, je pravkar izšel tudi v neokonstruktivistično oblikovani knjižni izdaji. »Ta je minimalistično oblikovana, skladna z Zajčevim delovanjem konec šestdesetih let,« je ob tem dodala oblikovalka vezave Meta Kojc, sicer restavratorka v NUK.
Kulturalizirati računalnike
Edvard Zajec se je leta 1938 rodil v Trstu, na slovenski gimnaziji ga je likovno umetnost poučeval avantgardist Avgust Černigoj. Pri dvajsetih se je s starši preselil v Cleveland, študij slikarstva pa je v šestdesetih zaključil v Ljubljani, preden se je podiplomsko ponovno izobraževal v ZDA. Že leta 1968 je začel za svojo umetniško produkcijo uporabljati računalnik, leta 1980 pa je na ameriški univerzi Syracuse v državi New York ustanovil tudi oddelek za računalniško umetnost.
Za realizacijo svojih umetniških konceptov, razbremenjenih človeškega dejavnika, je uporabljal algoritmične variacije; bil je eden prvih, ki je v povratno zanko računalniškega programja vpletel človeško spremenljivko. Leta 1971 je začel razvijati idejo Infomatrix, ki je leta 1979 izšla tudi v knjigi umetnini; postopek branja te knjige je risanje geometrijskih kompozicij. V osemdesetih se je posvečal abstraktnemu filmu, njegov zadnji zahtevnejši projekt pa je bil Spektralni modulator, ki ga je leta 2014 razvil v sodelovanju s Ksevtom. Zajec, ki je bil prepričan, da lahko naredi tehnologija človeka bolj človeškega in je – kot pravi eden od urednikov knjige Dragan Živadinov – kulturaliziral računalnike, je leta 2018 preminil v ZDA.
Novi glasbeni svet
Glasbeniku Aleksandru Rojcu je Zajec v času druženja v Trstu predstavil popolnoma nov glasbeni svet, denimo kompozicije Weberna, Xenakisa, Stockhausna in drugih ustvarjalcev, katerih glasbo je Zajec nemalokrat uporabil kot zvočno podlago za svoje programe. Njuno dopisovanje in skupni načrti so dobili slovesni pečat leta 1995 na nastopu v Trstu, ko je Zajec predstavil Rojca kot glasbenega izvajalca svojih novih video programov. »Edi mi je namreč predlagal v izvedbo določene partiture. Tako so denimo nastali programi Orphics s skladbami skladateljev, kot so Satie, Debussy, Ravel, Bartok,« se je knjige, ki vsebuje tudi nekaj intervjujev, včeraj razveselil Rojc.
