Čeprav marsikomu v mislih odmeva, kot bi bilo včeraj, bo v ponedeljek minilo že okroglih 30 let, odkar sta na stadionu Giuseppe Meazza v milanskem okrožju San Siro v sončnem popoldnevu Gianna Nannini in Edoardo Bennato na navdušenje slabih 75.000 gledalcev zapela znamenito Un'estate italiana (Italijansko poletje). Pesem, ki jo pri naših zahodnih sosedih poznajo tudi pod naslovom Notti magiche (Čarobne noči), je bila uradna popevka svetovnega nogometnega prvenstva, ki se je nekaj minut kasneje začelo s tekmo takratnih svetovnih prvakov Argentincev in Kameruna ter senzacionalno zmago slednjega (1:0). A to je bil le eden izmed mejnikov »čarobnih noči« tistega prelomnega leta in prelomnega prvenstva.
Na njem so namreč zadnjič nastopile reprezentance Češkoslovaške, Sovjetske zveze in Jugoslavije, ki so nato kmalu razpadle na koščke, pa tudi Zahodne Nemčije, tistega leta tudi svetovne prvakinje, ki se je nekaj mesecev kasneje združila z Vzhodno Nemčijo. Kakor koli, ker letos od prvenstva minevajo tri desetletja, se ga mnogi, sploh ob aktualnih športnih razmerah, spominjajo na številne načine. Tudi v Angliji, ki je imela takrat fantastično reprezentanco s kontroverznim Paulom Gascoignom na čelu, tudi glavnim »zvezdnikom« knjige z naslovom Italia 90 Revisited – The Players’ Stories. Te dni jo je izdal Harry Harris, avtor številnih knjig in publikacij na temo nogometa, opisuje pa zgodbe angleških nogometašev s tistega prvenstva, na katerem je Anglija v polfinalu po enajstmetrovkah izpadla prav proti Zahodni Nemčiji.
Najlepše življenjsko obdobje
V omenjeni knjigi je Gascoigne napisal tudi predgovor, že ta pa razkrije toliko zanimivosti, kot jih kakšna klasična nogometna knjiga ne na stotih straneh. In predvsem potrdi, da je bil nogomet pred tremi desetletji nekaj drugega, kot je danes. »Poletje 1990 je bilo najlepše obdobje v mojem življenju. Užival sem v vsakem trenutku. Čeprav je svetovno prvenstvo uresničitev sanj vsakega nogometaša, sem se počutil, kot da sem šel na počitnice – igral sem tenis, namizni tenis, preživljal čas ob bazenu, na čolnu s pedali…« se spominja Paul Gascoigne in dodaja, da ga je od vsega skupaj še najmanj zanimal nogomet. »Vseeno mi je bilo, s kom igramo ali kaj kdo govori o nasprotnikih, vseskozi sem bil prepričan, da bomo premagali vsakogar. Ni me zanimala ne taktika ne to, kdo je nasprotnikov najboljši igralec, temveč le, da zmagujemo in da ekipi pomagam po najboljših močeh.«
Danes, po 30 letih številnih terapij odvajanj od alkohola ter različnih dogodkih, s katerimi je prišel navzkriž z zakonom, Gazza priznava, da se je svetovnega prvenstva, edinega, na katerem je igral, lotil napačno. Pri čemer je zanimivo, da je bil njegov največji prekršek ure in ure dolgo – igranje tenisa. »Igral sem ga še ob enih zjutraj na dan polfinala z Nemčijo,« je zapisal Gascoigne, ki si je zaradi tega nakopal jezo selektorja Bobbyja Robsona. Ravno ta pa ga je znal po drugi strani tudi vselej podžgati. »Pred omenjenim polfinalom je svoj govor začel s tem, da bo moj nasprotnik najboljši igralec sredine igrišča na svetu Lothar Matthäus. Takoj sem ga prekinil in mu pojasnil, da se moti, da sem najboljši vezist jaz. In to sem na igrišču tudi dokazal.«
Žal mu je, da je postal alkoholik
Ravno poraz v polfinalu proti Nemčiji pa je še do danes eden najbolj bolečih spominov vseh angleških ljubiteljev nogometa. Na tej tekmi se je Gascoigne kar dvakrat znašel v solzah, poleg pričakovanih ob porazu tudi med tekmo, ko je prejel rumeni karton, ki je pomenil, da v primeru uvrstitve v finale v njem ne bo mogel igrati. »Res je, v tistem trenutku se mi je sesul svet, a nisem jokal zaradi tega, ker ne bi mogel igrati v finalu, kot še danes mislijo vsi. Jokal sem zaradi tega, ker sem imel občutek, da sem pustil na cedilu navijače, soigralce, selektorja, ves narod. Jokal sem, ker sem mislil, da je to konec, da nikdar več ne bom igral na svetovnem prvenstvu. In spet imel sem prav.«
V knjigi Gascoigne, ki je v dresu angleške reprezentance skupno zbral 57 nastopov, tudi razkrije, da ga je pred polfinalom, tik preden je stekel na igrišče, ogovoril predstavnik Juventusa, češ da želijo takoj po tekmi z njim podpisati pogodbo. »Po tekmi seveda nisem govoril z nikomer,« je še zapisal in dodal, da je danes ponosen na dosežek s tistega prvenstva ter da mu ni žal, da ga osem let kasneje Glenn Hoddle ni uvrstil na seznam potnikov za prvenstvo v Franciji. »Če mi je v življenju za kaj žal, mi je le za to, da sem postal alkoholik.«
